Ko pomislim na Grčijo, se spomnim na stare Grke, lepe otoke, poletno vreme in dopust. Sicer še nikoli nisem obiskal te dežele, a nekako tako nam je ta dežela predstavljena skozi knjige in medije. Sicer je opisana podoba v zadnjih letih dodobra načeta zaradi ekonomskih in političnih dejavnikov, kar pomeni, da so prijazni in vedno s soncem v srcu nasmejani Grki pokazali zobe in svojo manj nasmejano stran. V kakšni meri je kvartet za imenom Dead Congregation prava grška metalska glasbena podoba za te razkurjene in razočarane zobe, ki so šli pred leti na ulice, tam razdejali pol Aten in udarili po pi.ki tiste, ki si to najbolj zaslužijo, je vprašanje, zagotovo pa jih lahko štejemo med ene teh bandov sicer zelo bogate grške metal scene.
Posvetimo se torej intenzivneje Dead Congregation, ki na EP-ju Sombre Doom ponujajo dva komada. V slogu naslova seveda vsak poslušalec pričakuje, da bo na ploščku slišal doom metal, kar se tudi zgodi. V tem oziru band ne zavaja in s prvim komadom udari počasi in globoko. Redemptive Immolation po deathmetalsko ustvarja težko doomish vzdušje, je pri podajanju riffov skromen, vendar bogat z nabito atmosfero, ki se z razvijanjem komada nabira in nabira in želi na koncu nekam izbruhniti. Ali v duhu uvoda: nekoga vsekati na gobec. A ker doom pač ni tak, se Grki z Wind's Bane vrnejo k svojim najljubšim glasbenim vodam, kjer zalomastijo vse, kar so uvodoma z zlobnimi grožnjami le oplazili. Drugi komad takoj udari s hitrostjo avtomatskega orožja in pokoplje vse pred in za seboj z neverjetno hitrostjo in natančnostjo. Vmes prestavi komad v srednjo prestavo, da si zagotovi dovolj municije za naslednji napad, in že se pokol nadaljuje.
Pod črto gledano Sombre Doom resda ni nič posebnega, toda kombinacija različnih slogov je izredno uspela, tako da si poslušalec po zaključku, ki ga doleti po manj kot četrt ure, želi ponovitve izkušnje. Razumljivo!