Album The Dream Calls for Blood je že sedmi studijski izdelek skupine, ki je z delovanjem pričela v začetku osemdestih let v San Franciscu. Po razpadu v devetdesetih so se leta 2001 ponovno združili in z novim albumom dokazujejo, da so tako kot na odrih odlična live skupina tudi v studiu še vedno polni dobrih idej. Čeprav album ne predstavlja revolucionarnih novosti, band še vedno ostaja zvest dobro preizkušeni formuli udarnih thrasherskih riffov, hitrih solaž in zapomnljivih melodij, po poslušanju pa ugotovimo, da gre za njihov najbolj dosleden studijski izdelek od njihove združitve, saj ne vsebuje nekaterih pomanjkljivosti, ki so bile prisotne na prejšnjih izdelkih.
Otvoritvena pesem Left for Dead pokaže, da bomo priča agresivnemu in ostremu thrashu, old school občutek pa dodajo klasični gang-vokali pri refrenu. Naslovna pesem na albumu uspešno predstavlja nekakšno mešanico srednje hitrostnega izvajanja riffov ter bolj melodičnega vokala, ki ima zelo hitro zapomnljiv refren. Album kot celota do konca vzdržuje svoj hiter tempo in tudi kadar se za spremembo kitare delno umirijo, vokal v nasprotju postane in zveni bolj agresiven in zloben, s čimer se ta dva pola na albuma dopolnjujeta v popolno thrashersko manijo.
Skozi album kitarski duo Cavestany in Aguilar nenehno nakazujeta na spretno in dodelano igranje ter brez težav preskakujeta in dirjata med preprostimi in ostrimi riffi ter še hitrejšimi solažami. Za njima ne zaostaja niti vokalist Mark Osegueda, ki s svojimi silovitimi screami in ostrimi kriki doda nekaj melodičnosti udarni glasbi (in na nekaterih delih precej spominja na vokale pri prvem albumu), vseeno pa bi nekatere pesmi lahko vsebovale bolj razgibane vokalne linije in več raznolikosti. Album v celoto uspešno zaokrožita še najnovejša člana skupine, ki sta odgovorna za ritem sekcijo, saj je v končnem miksu precej prisoten basovski zvok Damiena Sissona, prav tako pa je tudi bobnanje Willa Carrolla tehnično dodelano ter daje pesmim odlično in trdno podlago.