Tam, kjer se srečata gothic metal in rock, je področje, na katerem zadnje čase gradi marsikateri band. Na njem so se naselili tudi Nemci Deep Inside Myself, band, katerega članov se morda kdo spomni iz bandov Gone Sadness ali Hereafter And Now.
Opravka imamo z dokaj lahkim in poslušljivim gothicom, ki ga močno objemajo rockerske lovke. Če je to slog za vas, boste vedeli že ob prvem poslušanju, po nekajkratnem pa vas lahko dodobra zasvoji. At A Late Hour prinaša obilo lepih rockerskih pasaž, če je treba pa kitare tudi pokažejo zobe: na One Single Answer, A Part Of Me ali Freedom Counts. Klaviature so, celo kar lepa mera jih je, poskrbijo za ambient in v bitki za prevlado ne ogrožajo njenega veličanstva kitare. Bobnanje so zaupali stroju, kar pa konec koncev pri njihovi glasbi ni prav nič moteče. Vokalna ponudba obsega vse od čistega, lepo tekočega vokala do globjega v večih variantah.
Deep Inside Myself so odprti za vse vrste vplivov, tako da se v njihovem kotlu najdejo prav zanimive in raznolike sestavine. Torej se ne čudite, če slišite kak del po receptu starih My Dying Bride (Endless Winter) ali riff, kakršnega bi znali uporabiti tudi kakšni sodobni thrasherji (A Part Of Me). Nedvomno, Deep Inside Myself znajo biti rockersko živahni, doomersko melanholični ali pa gotsko romantični.
At A Late Hour ima vse možnosti, da pride globoko med fane gotskega rock/metala, všeč pa bo tudi ljubiteljem bandov kot so Susperia, Tiamat, Pyogenesis, Blackshine, End Of Green, Eternal Sadness…

Matija