RECENZIJE

12. 2. 2015
Dekadent - Veritas
samozaložba, 2015

Dekadent so izdali svoj četrti studijski album in posneli svoj drugi film. Od omenjene dvojice sem »dobil v roke« samo album, pa še tega le v digitalni obliki, saj band še zmeraj zbira sredstva s pomočjo prostovoljnih prispevkov, ki bodo porabljena za fizično izdajo albuma v različnih formatih in različicah. Kdor želi podpreti band na ta način in mu s tem izkazati podporo, lahko to še zmeraj stori do petka, 20. februarja. Osebno sem si svojo kopijo že rezerviral in ker je album res fantastičen, komaj čakam, da bom ta kos »plastike« resnično držal v rokah in si bom nato končno lahko tudi ogledal film na priloženem DVD-ju. O slednjem vam lahko in znam povedati le to, da gre za neke vrste romantični triler.
Pa gre to sploh skupaj? Romantični triler? Seveda gre, če se pod oznako podpišejo Dekadent. Po njihovi zaslugi sem pred leti med opisovanjem Venera: Trial & Tribulation smel prvič pisati o romantičnem black metalu, zaradi česar tudi tokratna oznaka sploh ni čudna ali kontradiktorna. In ko sem že slučajno omenil predhodnika aktualnega albuma, naj povem še, da predstavlja Veritas njegovo logično nadaljevanje in hkrati velikanski razvoj njegovega bistvenega elementa: romantike. Kvartet iz Ljubljane je po mojem mnenju v tej zvezi celo uspel prekositi svoj prvenec Manifestation of Seasonal Bleeding. S prepoznavnim slogom čiste agresije, prepletene s čudovitimi kitarskimi melodijami ali pa z golo kitaro v vlogi seksi zapeljivke, je band ustvaril sedem novih mojstrovin melodičnega black metala. Se opravičujem: romantičnega black metala. Po opisanem sem tudi sam zmeraj znova presenečen, da Veritas kljub višji stopnji romantičnosti po vsakem poslušanju odjekne kot bolj surova stvaritev v primerjavi z Venero (ena »off topic«: zdaj tudi vi vidite besedno igro v imenih obeh albumov?). Glavni razlog za to je zagotovo v tem, da dejansko vsak komad vsebuje ultra hiter ali agresiven del, medtem ko je edina prava balada (Keeper’s Encomium) postavljena na konec albuma. Za pričaranje romantike in nenazadnje tudi raznolikosti in kompleksnosti band zelo natančno in z neverjetnim občutkom kombinira hitre dele s počasnejšimi in srednje hitrimi, s čimer hkrati podeli albumu izredno dinamičnost. Slednja nenehno zaposluje poslušalčeve misli in album začini s potrebno drugačnostjo, da ne nastane tisti sitni trenutek primerjanja z že slišanim iz bandove preteklosti.
Za dodatno popestritev in osvežitev je poskrbljeno – kot že tudi v preteklosti – z vokali, a tokrat tudi s pridihom moderne v obliki industrial metala. Ta se v zametkih pojavi že takoj ob pričetku albuma (Of Acceptance And Unchanging) s tistim tipičnim industrijskim zvokom in doživi »štancarski« vrhunec na sredi albuma s komadom Enervation’s End. Da odkrijete, kaj vse še skriva ta črni dragulj, pa je najbolje, da preverite sami, saj je lastna izkušnja še vedno najboljša.

SORODNE VSEBINE:
29. 6. 2011Sabaium - Connection Lost / Recenzije
20. 11. 2012Exsilium - Too Many Years Of Silence / Recenzije
22. 1. 2015Redwood Hill - Collider / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
16. 7. 2020
Kiss
Papp László Sportaréna, Budimpešta, Madžarska
17. 7. 2020
ODPOVEDANO! Dynamo Metalfest 2020
Eindhoven, Nizozemska
18. 7. 2020
Neuromancer, Shadow Universe
Letni vrt Gala hale, Metelkova
18. 7. 2020
Đornata, Hak Attak
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 7. 2020
ODPOVEDANO! Gothoom Open Air Fest 2020
Revištské Podzámčie, Slovaška
23. 7. 2020
Headbangers Open Air Festival 2020
Brande-Hörnerkirchen, Nemčija