RECENZIJE

11. 10. 2010
Dimmu Borgir - Abrahadabra
Nuclear Blast/Mordor, 2010

Eden izmed razlogov zakaj občudujem Dimmu Borgir je ta, da niti dva (z eno izjemno) njihova albuma ne zvenita enako in ne ciljata na isto zvočno-emocionalno sfero. Če tako hočem poslušati kaj bizarnega med sprehodom po zasneženih poljih v zimskih večerih, je pravi odgovor For All Tid. Če hočem dober primer norveškega (v klaviature usmerjenega) black metala v času, ko je ena doba umirala in se rojevala neka druga – Stormblast. Če hočem pravi temačen in kot odeja norosti težak ritualističen ambient, ali pa če le iščem glasbeno podlago za sprehode skozi poletne vrtove v večerih – Enthroned Darkness Triumphant. Če iščem nekoliko bolj sofisticiran in zvočno ter strukturno (in tehnično) masiven, da ne rečem mogoče celo kompleksni black metal ob steklenici ali dveh rdečega vina – Spiritual Black Dimensions. Če grem v fetiš klube ali se grem sado-mazo igrice, ali pa če enostavno hočem razmišljati o futurističnih animatronskih sferah apokalipse prek tehnologije – Puritanical Euphoric Misanthropia. Če iščem ... dobro, pri Death Cult Armageddon se je vse tole nekako ustavilo, saj je ta album zgolj prek nekoliko bolj thrash metal pristopov potenciral ideje prejšnjega; leta 2007 izdani In Sorte Diaboli pa je šel v neke čudne vode, ki sicer niso bile postane ali bolestno umazane, a obenem album prav tako ni predstavljal kakšnega posebnega emocialnega presežka. A če pogledamo Dimmu Borgir zapuščino na splošno je raznolikost enostavno perfektna! Ta kolekcija je tako dobra, da ni šans, da bi bila vnaprej načrtovana s strani Silenoza in Shagratha. Te stvari se zgodijo spontano ali pa se ne dogodijo. V bistvu je nadvse preprosto.
Abrahadabra nadaljuje to zgoraj opisano raznolikost. Je že res, da se je število aktivnih članov Dimmu Borgir skrčilo na tri in da se odsotnost ICS Vortexa za vokali in basom pozna na končnem izdelku, a v takšnih primerih je potrebno gledati na tisto, kar album ponuja (več) in ne na tisto, kar bi lahko ponujal v drugačnih okoliščinah. Abrahadabra tako deluje obenem kot pregled zgodovine Dimmu Borgir in kot neko bolj ali manj logični napredek banda.
Gremo po vrsti: pregled zgodovine pravim, ker je album – in to je očitno že ob prvem poslušanju – prerez in miks vseh stilov, v katerih je trojica Shagrath / Silenoz / Galder kadarkoli ustvarjala. Tu imamo tako riffe (oziroma klaviaturske / orkestrske pasaže), ki spominjajo na najzgodnejše obdobje te zasedbe (skladba Dimmu Borgir recimo, katere prva polovica, če zamenjamo zbor s cenenimi klaviaturami, zveni kot duh iz obdobja Stormblast), do thrash apokaliptičnih pasaž, kakršnim smo prisostvovali na Death Cult Armageddon. In zakaj v tem zgornjem kontekstu omenjam še Galderja? Ne zato, ker je človek pač član Dimmu Borgir že kar nekaj časa, temveč bolj zaradi očitnega dejstva, da je na tem albumu, verjetno bolj kot pri kateremkoli prejšnjem, prisostvoval v procesu pisanja skladb. In rezultat? Zelo Old Man's Childovski. Sicer dlje od določenega števila riffov ta interni vpliv ne seže, je pa izjemna popestritev znotraj vse Dimmu pompoznosti, ki so jo – spet – privedli na popolnoma novo raven.
In o napredku: mislim, da se je promocijska titula albuma Puritanical Euphoric Misanthropia glasila v stilu: »Zvočna podlaga za apokalipso.« Naj si je to držalo ali ne (tega vprašanja res ne bom zapiral), dejstvo je, da je šlo za epski izdelek z mogoče na trenutke prevelikimi ambicijami (oziroma promocijskimi izjavami; izberite sami). Toda epsko je od takrat dalje postalo znotraj Dimmu Borgir sinonim za njihov lasten band in tokrat so udarili s prav tako epsko izdajo, pri kateri je sodelovalo čez sto članov orkestra in zbora, obenem pa so zavili daleč stran od nekega splošnega pregleda in obnove apokalipse ter se pomaknili v bolj individualne vode. Bolj kot katerikoli album, kar sem jih slišal s to oznako, ta spominja na zbirko filmske glasbe, ali – če hočete še bolj konkretno primerjavo – celo samega Wagnerja. Večkrat tekom poslušanja Abrehadabre sem si rekel: »Ta del bi z lahkoto uporabili v filmu Indiana Jones: Raiders of the Lost Ark, ali ob uvodu skladbe Dimmu Borgir. To je melodija, ki je bila napisana za film The Good, The Bad and The Ugly, a ni bila nikoli uporabljena.« Takšnih momentov je veliko in presenetljivo je, da takšne pasaže in riffi, referenčnosti navkljub obdržijo (oziroma tvorijo) sebi lastno identiteto. A Galder kot vidnejši sotvorec glasbe in orkester nista edina faktorja v napredku. Tu imamo še izjemne in psihopatske ženske vokale na skladbi Gateways, vokale Snowyja Shawa (Therion, Notre Dame, ex- King Diamond itd.), ki ne nadomeščajo Vortexovih, ampak delujejo po popolnoma drugačnih načelih, tako da je primerjava nesmiselna ... Rezultat je izjemno dinamična in zvočno raznolika izdaja, kateri lahko pripišem le en velik minus.
Poznate tisti slavni rek o tistem, ki leta visoko in potem pade toliko bolj nizko. Oziroma trdo? Ta rek ima več pomenov. Poleg tipične interpretacije obstaja še ta, ki pravi, da napaka ali idiotizem na povprečnem izdelku ni toliko močna, moteča in boleča, kot ista napaka na sicer vrhunskem izdelku (recimo kot druga polovica druge sezone serije Twin Peaks). Točno to pa se je zgodilo z Abrahadabro: govorim o prav patetično (tu besedo močno zaznamujem) »sing along« popreproščenih refrenih, ki celotnemu izdelku konkretno zbijajo nivo kvalitete ... tiste kvalitete, zaradi česar so ti refreni sploh moteči. Govorim o raznih: »Salvation. Darkness Reborn. Salvation. Dakness Reborn...« Krat štiri. Ko se nato komad (v tem primeru gre za skladbo Chess With The Abyss) spet prične pomikati v smeri proti nečemu res zanimivemu (Galderjevi riffi, Snowyjevi vokali, konkretna in premišljena orkestracija), spet: »Salvation. Darkness Reborn.« Krat štiri. Takšni refreni, ki jih dojame še mrtvak, resnično uničujejo izkušnjo. In zaradi zanimivosti, ki jo sicer ponuja album, to še toliko bolj boli. Srečni smo lahko le, da se takšni refreni niti ne pojavljajo pri vseh skladbah, oziroma so mestoma podkrepljeni s kakšno zanimivo kostjo za glodanje (na primer Gateways).
Če se za zaključek dotaknem še idejne drže Dimmu Borgir na Abrahadabra, lahko mirne duše rečem, da stopamo po kolikor toliko Crowleyjevskem svetu, glavna tema albuma pa je ponovno rojstvo, sekundarno pa tudi stvarjenje iz besede (doprinese k čudovitemu dvojnemu lupingu, če o tem nekdo piše – kot recimo pišem sam te besede sedaj) in zorenje duše. Silenoz sicer ni največji okultist niti filozof kar jih premore metal, a obenem je varno reči, da teksti poprej nakazanih tematik popolnoma zadovoljivo služijo svojemu namenu. Načeloma gre za poizkus opisa in individualne razlage tiste nične toče vseobstanka, ki je cilj in predpogoj večine okultnega, šamanizma, notranjih potovanj, počelo smrti in rojstva, zadnji korak v neskončno Neznano, neskončna oblika in izraz končnosti ... in seveda obratno. Te ideje so mogoče bolj logično nadaljevanje tistih na In Sorte Diaboli, kot bi se zdelo na prvi pogled. Če je dotični album problematiziral individualnost metalske duše (oziroma srca) v zorenju, je Abrahadarba nekakšen nadaljevalni tečaj. In tako kot z vsemi nadaljevalnimi tečaji se tudi tu zgodi to, da je za nekatere enostavno neprecenljiv, drugi pa ga nekako ne rabijo več, saj so svoje spoznali že na kakšni drugi poti. Verjetno bolj trnovi, naporni in dolgotrajni, a vseeno. Tam zunaj je namreč na tisoče novodobnih in bolj kot bi bilo potrebno zmedenih (black) metala žejnih duš in konkretna artikuliranja določenih pojmov v obliki lepo poslušljivega albuma mogoče niso slaba za takšna bitja. V tem oziru Dimmu Borgir ne poneumljajo kot tako radi slišimo in beremo po raznih internetnih forumih, temveč iluminirajo. Žal na račun kakšnega sicer kompleksnejšega, resnejšega in bolj poglobljenega pristopa.
Abrahadabra tako sicer res ni nadaljevanje Spiritual Black Dimensions, niti Puritanical Euphoric Misanthropia (kaj šele kakšnega Stormblast), je pa na svoj nenavaden način izjemen album, epski, a ne patetičen v uporabi orkestra, poln dinamičnih struktur in nepredvidljivih, dobro izpeljanih momentov. Če so vam Dimmu Borgir tekom vašega življenja kadarkoli predstavljali karkoli otipljivega, vam polagam na dušo, da daste Abrahadabra vsaj možnost.

SORODNE VSEBINE:
23. 1. 2004Anthrax - Stomp 442 (Re-release) / Recenzije
14. 12. 2004Helltrain - Route 666 / Recenzije
25. 9. 2005Hypocrisy - Virus / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
14. 9. 2018
Isengard - Traditional Doom Cult
Recenzija
7. 9. 2018
Immortal - Northern Chaos Gods
Recenzija
29. 8. 2018
Sear Bliss - Letters from the Edge
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
Recenzija
11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
KONCERTI & FESTIVALI
19. 9. 2018
Demilich, Spectral Voice, Cardiac Arrest
Spazio Ligera, Milano, Italija
22. 9. 2018
Blasphemer Fest Clagenfurth IV
Kwadrat, Celovec, Avstrija
25. 9. 2018
Spectral Voice, Hagzissa
KAPU, Linz
27. 9. 2018
Spectral Voice, Morbid Creation
Akc Medika, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2018
10. Metalwitch
Klub Cirkus, Ljubljana
27. 9. 2018
Hour of Penance
TrainStation SubArt, Kranj