Po mojem so Djevel trenutno najproduktivnejši black metal band na sceni. Superband iz Norveške je nastal leta 2009, 2011 je že bil zunaj prvenec Dødssanger, 2013 je sledil odlični naslednik Besatt av maane og natt, v letošnjem letu pa je zasedba dokončala svoj studijski hat-trick z albumom Saa raa og kald.
Po prvih nekaj poslušanjih sem bil ponovno razočaran. Za razliko od prejšnjega albuma, ko sem se v spoznavanje banda vrgel z napačnimi predstavami, sem tokrat zaradi odličnosti predhodnika pričakoval popolnost. A te ni bilo. Vsaj sprva ne. Slišal sem le že slišane, za norveški (melodični) black metal stare šole dejansko tipične elemente. Elemente, na katerih oziroma s pomočjo katerih je dotična scena sploh zaslovela ali postala tako zelo kultna: prevladujoči srednje hitri tempo, surova in zlobna atmosfera, menjavanje harsh vokala z zborovskim petjem, akustična kitara, v ozadje potisnjeno bobnanje, norveška besedila, poznana folklora. Vse našteto je mogoče slišati pri številnih drugih bandih, zato sem sprva menil: »Tokrat jim pa ni uspelo.« A potem se mi je naenkrat začelo odpirati. Album Saa raa og kald je začel kazati svoje catchy zobe, komadi so mi vedno dalj časa ostajali v spominu in na albumu sem začel odkrivati sprva preslišane trenutke, zaradi katerih se mu splača prisluhniti zmeraj znova in znova.
Nenasitneži, ki nimajo nikoli dovolj black metala iz Norveške, tega albuma po mojem mnenju nikakor ne smejo spregledati. Sicer pa sem med poslušanjem večkrat pomislil, da je zanimivo, kako je četverici pod imenom Djevel uspešno uspelo pod en klobuk spraviti toliko različnih vidikov glasbe in temu nato podeliti še lasten pečat. Slednje pa menim, da je več kot dovoljšen razlog, da albumu posvetijo pravo mero pozornosti vsi pravi black metal navdušenci.