Po dveh desetletjih iskanja nove podobe, prilagajanja trendom in izdajanja bolj ali manj povprečnih albumov so se Dokken, nekoč eni od paradnih predstavnikov L.A. scene, končno odločili, da se vrnejo k lastnim koreninam, torej glasbi, s katero so v osemdesetih osvajali stadione širom sveta.
To jim je tudi kar lepo uspelo. Že prvi takti uvodne Standing On The Outside nas vrnejo v osemdeseta, riff namreč nezmotljivo spominja na It's Not Love, enega največjih Dokken hitov sploh. Predvsem riffi in solaže izvrstnega Jona Levina so povsem na ravni zlatih časov, pa tudi sama struktura komadov ne zaostaja mnogo za najuspešnejšimi izdelki. Le vokalni deli morda niso več, kar so bili. Pa ne toliko zaradi pešajočih zmogljivosti šefa Dona Dokkena, bolj se zdi, da njegov slog petja ostaja v bolj psihadeličnih okvirih devetdesetih let.
Po kakovosti seveda izstopajo komadi, ki najbolj spominjajo na zlata osemdeseta: že omenjena Standing On The Outside, hitri tipični Dokken rockerji Heart To Stone, Point Of No Return, Judgment Day in This Fire ter prečudovita balada I Remember v slogu Alone Again. Kljub vrnitvi h koreninam pa je kar nekaj komadov bolj modernih, v slogu devetdesetih in vsaj meni se nekateri med njimi zdijo kar nekako odveč.
Zelo dober izdelek, ki se sicer ne more meriti s kakovostjo njihovih najboljših albumov iz osemdesetih, je pa daleč najboljše, kar so Dokken posneli v zadnjih dvajsetih letih.

Matija G.