RECENZIJE

10. 1. 2014
Ellende - Ellende
Talheim Records, 2013

Kar nekaj časa sem (z bolj ležernim ritmom) neuspešno iskal skupino, ki bi med poslušanjem pričarala podobne občutke, kot jih je band Coldworld s pesmijo Tortured by Solitude z leta 2008 izdanega albuma Melancholie². Preteklo je že nekaj časa in skozi je šla že množica skupin. Šele z Ellende pa sem našel delni približek te želje, saj je bila vmes bera patetičnih izdelkov ali drugačnih mojstrovin (v delno ali močno spremenjenih tokovih).
Po EP-ju (Rückzug in die Innerlichkeit) iz leta 2012 je letos izšel še prvenec (Ellende). Napredek med prvo in drugo izdajo je (kljub razmeroma kratkemu obdobju in podobnemu konceptu razvijanja skladb) velik. Tu je potrebno poudariti, da je že EP dokazal potencial. Lukas iz Gradca se v svojem solo projektu še vedno oprijema (dobrih elementov) iz preteklosti, prestop na višji kakovostni podest pa je opazen zlasti z vidika čistejše in izpopolnjene produkcije. Album sestavlja 6 skladb (v skupni dolžini dobrih 43 minut), njegovo simboliko pa razkrije že sama naslovna stran (ki je tudi delo Lukasa); samotno drevo sredi pušče se navezuje na ime Ellende, ki v starem nemškem jeziku upodablja neosvojeno divjino, bedo in tesnobo negotovosti ob praznini ter oddaljenosti od svojega jaza; lahko pa pomeni tudi tuje ozemlje, izgon ali samoto.
Skladbe se pričenjajo z mirnejšimi uvodi, ki se kasneje sprevračajo v neurja melanholije ali izbruhe srda. Izjema je pesem Feuer, ki uvod pravzaprav kar preskoči. Lukas s svojim impozantnim vokalom drži vrednostno ravnovesje ploščka pri vrhu, a ga na drugo stran potiska povprečnost bas kitare. Izdelek ni eden izmed tistih, ki se zadržuje le v dogmatični varnosti svojega žanra in hkrati ne tak, ki bi želel ponuditi preobilico - mnoštvo žanrov (v kakršnemkoli pomenu) je resda stvar sodobnega sveta (in bodočega), a meje okusnega se še prerade rušijo. Ellende se iz osnovnih sestavin depresivnih in temačnih black metal ozirov spaja s ščepci elementov post-black metala, na določenih mestih pa z violino in violo doda še prizvok klasičnega. Ravno slednje pa povzroči ambient nekakšne neoklasične katarzičnosti, a kljub prvemu vtisu ne deluje tesnobno in morbidno, temveč prej spokojno. Album na trenutke navdušuje, a zaradi določenih strukturnih podobnosti med skladbami in nekaj razvlečenih basovskih melodij ostaja le visoko, ne pa v gnezdu superlativa. Tako je torej album z izredno atmosfero, a se Ellende kot skupina bolje odrežejo prav na koncertnem nastopu.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
20. 2. 2019
Haken - Vector
Recenzija
18. 2. 2019
1914 - The Blind Leading the Blind
Recenzija
15. 2. 2019
Inmate - Anarthas
Recenzija
13. 2. 2019
Degress - Imperfect Hell
Recenzija
7. 2. 2019
SkyEye - Digital God
Recenzija
5. 2. 2019
Marax - Dance Within the Flames of Burning Fire (EP)
Recenzija
25. 1. 2019
Glista - Death Machinery
Recenzija
27. 12. 2018
Haiduk - Exomancer
KONCERTI & FESTIVALI
21. 2. 2019
KoD: Morywa, Maskardh, Morost
Orto Bar, Ljubljana
22. 2. 2019
Alter za Matjaža: Tomato Punx, Britof, Underpodngrabn, Beerfits, Jut
Špajz, Slovenj Gradec
23. 2. 2019
Obscura, Fallujah, Allegaeon, First Fragment
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
23. 2. 2019
Carnival of Death Metal Fest: Ater Era, Ursus' Escape, Dark Pools
El Covo de Jameson, Trst, Italija
23. 2. 2019
SkyEye
Mladinski center Brežice
23. 2. 2019
Minotauro – odpade!
Mladinski center Postojna