Ensiferum so v svoji 25-letni karieri izdali 8 studijskih albumov. Zadnji, osmi po vrsti, naslovljen Thalassic, pa je prvi konceptualni plošček znane finske folk/melodic metal zasedbe. Z morsko tematiko (Thalassic pomeni »about the sea« oziroma »o morju«) in novim članom na krovu so fantje stopili stopničko višje, prav tako pa zaključili 20 let staro sago Väinämöinen. Poleg triminutnega intra ponuja album še 8 komadov in skupaj slabih 45 minut predvajalnega časa. Zelo pomembno dejstvo pa je prihod novega klaviaturista Pekke Montina, ki ima poleg smisla za klaviature tudi izjemen vokal. Ne zgolj clean, ki tako paše v Ensiferum, ampak tudi močni power metal glas, ki daje komadom nekaj novega. Zato ni nič čudnega, da je njegov glas slišati v praktično vsakem komadu, večkrat pa stopi tudi pred Petrijev lead growl.


Intro Seafarer's Dream na precej klasičen način najavi album, poln mitov in legend, ki jih je Sami Hinnka, basist in vodja skupine, jemal iz grške in skandinavske mitološke zgodovine. Je pa že naslednji Rum, Women, Victory morda najbolj značilen Ensiferum komad na albumu. Eden izmed tistih, ki bo vedno z užitkom odigran v živo, in tistih, ki že s prvim screamom omenjenega Pekke najavi kakovost izdelka. Fantje so tokrat za inspiracijo vzeli britanske pomorščake, ki so pred odhodom v bitko pili rum. Vsekakor pravi »adventure« komad, ki z odličnim refrenom požene kri po žilah. Klasika, dvignjena za stopničko višje. S prav tako melodičnostjo in spevnostjo se nadaljuje zgodba o Andromedi, perzijski kraljici.

Prva dva komada sta z neko vrnitvijo k najboljšim izdelkom skupine postavila zelo visoka pričakovanja od nadaljnjih komadov. Žal pa, vsaj kar se mene tiče, prav vsi komadi niso zadostili merilom. Če za trenutek ostanemo pri Andromedi, je ponovno treba omeniti odlične clean vokale, ki se produkcijsko izjemno dobro povežejo z glavno melodijo na klaviaturah in growlom. The Defence of the Sampo je prva izmed dveh pesnitev, katerih glavni navdih je Kalevala oziroma severna kultura. Začne se obetavno in konča prav tako. Morska dogodivščina z izključno mogočnimi clean vokali in veliko simfoničnosti ter dodatnih efektov je zagotovo eden izmed favoritov ploščka. Verjamem, da boste ob slišanih piščalih dobili asociacijo na pretekle izdaje, ki so bile več kot odlične. Run From the Crushing Tide se ponovno obregne ob grško mitologijo in s poskočnimi ritmi pripoveduje romantično zgodbo o lomljenju oceanov. Niti ne toliko generičen kot pa pričakovan komad glede na njegove predhodnike. V takšni luči se nadaljuje tudi For Sirens, zgodba o sirenah, ki so uročile pomorščake. Če se je s tem komadom album rahlo upočasnil, ga pa povsem upočasni One With the Sea. Balade na ploščkih od Ensiferum vedno z veseljem pričakujem, kajti eden izmed ljubših komadov mi je ravno balada Wanderer (Victory Songs). Vendar jim šestminutna pesnitev One With the Sea z aktualnega ploščka pa po mojem ni preveč uspela. Namreč tudi pri počasnih komadih pričakujem nek razvoj do vrhunca, ki ga tukaj ni. Vokal je jokajoč, melodija pa enolična. Za trenutek reši situacijo Midsummer Magic, za katerega fantje upajo, da bo postal naslednji tradicionalni komad ob praznovanju poletnega solsticija, ki je v Skandinaviji zelo priljubljen. A zaključni Cold Northland (Väinämöinen part III) ponovno rahlo razočara. Ta namreč zaključuje sago, ki sta jo na povsem prvem samonaslovljenem albumu začela Old Man in legendarni Little Dreamer. No, saj ta ni tako slab, a vseeno ne doseže mere, ki so jo postavili s prvima deloma.

Album je vsekakor dober, drugačen in ponudi veliko manj generičnega in bolj poslušljivega materiala, kot smo ga morda navajeni pri folk metal izidih. A vprašanje je, če bi bilo tako brez pridobitve novega člana, ki je, kot je sam ob prihodu v zasedbo obljubil, res odlično prevetril komade in vanje dodal svoj delež.