Ob podaljšanem zimskem spanju skupine Negligence so ljubljanski Eruption prevzeli štafeto najboljšega slovenskega US thrash metal banda in s tretjim albumom Cloaks of Oblivion nakazujejo, da je ne nameravajo več izpustiti.
Cloaks of Oblivion je odrasla plošča, ki v nobenem trenutku ne izpade naivno. Eruption nas z njo opozarjajo, da ne gre več za dvajsetletne mulce, ampak za zrelo skupino z desetletno kilometrino, ki ji tudi (pre?)številne kadrovske menjave ne pridejo več do živega. Gonilo zasedbe je tudi na tej plošči pevec Buco, za katerega spet lahko trdimo, da bolje še ni zvenel. Tokrat ga zares lahko občudujemo v formi, kakršno je pred skoraj tremi desetletji posedoval zgolj Warrell Dane iz Sanctuary. Gospodovalen, kristalno čist vokal poveljuje vsem osmim polnokrvnim skladbam na albumu, pri čemer je treba posebej izpostaviti predstavo na zaključnem The Prophet. Cloaks of Oblivion je tehnično dovršena plošča, ki pa ne komplicira po nepotrebnem. Ekipa svoje tehnično znanje pokaže na nevsiljiv način, ki ne lomi toka plošče in ta se zato brez zatikanja lahko odvrti v predvajalniku znova in znova. Vrhunca plošče po mojem mnenju predstavljata skladbi Cloaks of Oblivion in prej omenjeni The Prophet, ki se brez težav merita z najsijajnejšimi dosežki vrhuncev ameriškega power/thrash metala iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Glasbeno pravzaprav za album kljub številnim poslušanjem ne najdem kritike, kakšno desetinko točke mu lahko odbijemo zgolj na račun produkcije, saj se mi zdijo gang vokali mestoma pretihi in morda bi lahko kitare mestoma zaružile globlje, ampak to niso opazke, ki bi lahko resno krušile sliko plošče.
Eruption so s Cloaks of Oblivion maturirali. Z odliko! Buco je dokazal, da lahko vodi rdečo nit banda navkljub precej turbulencam, ki so Eruption tresle v njihovi trinajstletni karieri. Kapa dol fantje in dekle, to je to.