Po spomladanskem singlu Eweroun je Vratyas Vakyas na lanski dan mrtvih predstavil svoj šesti studijski album, naslovljen Asa. Glede na precejšen časovni razpon med prejšnjima ploščkoma Heralding – The Fireblade (2005) ter Tiurida (2011) je tokrat presenetil s svojo ažurnostjo, tako kot z zanj netipičnim promocijskim singlom. Morda temu botruje prehod na založbo Prophecy Productions, čeprav Nemec že od nekdaj velja za karakterno precej neomajnega in si ne pusti diktirati ali priganjati s strani založb.

Plošček je na vinilu in zgoščenki izšel z različnima, a zelo sorodnima naslovnicama, ki sta predelavi dveh luminističnih slik ameriškega slikarja nemškega rodu Alberta Bierstadta (1830–1902). Novih devet komadov ima še vedno tisti tipični zven, ki ga je Vratyas Vakyas s Falkenbach izoblikoval v zadnjih 24 letih svojega glasbenega ustvarjanja. Za razliko od starejših pesmi, katerih besedila so napisana v angleščini, stari islandščini, nemščini ter deloma tudi v latinščini, temelji Asa skoraj v celoti na limburščini oz. varianti tega narečja, ki ga govori jezikovna skupina na večjem področju ob tromeji med Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo. Govorico svojih starih staršev in prastaršev je V. V. uporabil že na albumu Heralding v pesmi Roman Land (morda že kdaj prej, demo posnetkov žal ne poznam), da pa so tokrat z izjemo precej monotonega Bronzen Embrace vsa druga besedila spisana v limburščini, je resnično hvale vredno, saj če mu gre verjeti, jezik živi le zahvaljujoč medgeneracijskemu prenosu in ni zapisan. Da bi z besedili kljub temu dosegel tako starejše kot novo pridobljene poslušalce, jih je V. V. prevedel v angleščino. Enako je storil tudi z besedili dodatnih štirih starejših predelanih oz. še doslej neizdanih komadov (Beloved Feral Winter, Return to Ultima Thule, I Svertar Sunna Luihtint, En Lintinbluitin Faran…), vključenih v knjižno izdajo z dvojnim CD-jem.

Asa je produkcijsko precej izpiljen izdelek, in da je vse na svojem mestu, je znova poskrbel producent in dober prijatelj Patrick Damiani (Hagalaz), ki je poleg tega zaslužen tudi za velik del akustičnih kitar na ploščku. Poleg Damianija sestavljata ustaljeno ekipo gostujočih glasbenikov pri Falkenbach od albuma Ok Nefna Tysvar Ty (2003) dalje še Philip Breuer (Tyrann) kot dodaten vokalist ter bobnar Michel Spithoven (Bolthorn). Na aktualnem ploščku je poleg tega sodeloval še Nikos Mavridis, čigar violino je moč slišati na primer v pesmi I Nattens Stilta, ki najprej tipično spominja na malce počasnejšo različico starejšega Of Forest Unknown, nato pa preseneti z bolj orientalskimi melodijami. Poleg tega je na novem albumu v primerjavi s starejšim materialom malce več digitalne orkestracije, kar mi je čisto všeč, komu bo pa morda odveč, saj je slednja pesmi do neke mere »zmehčala«. Poleg nekaj opaznejših in spevnejših pesmi, kot so Bluot Fuër Bluot, Eweroun ali Ufirstanan Folk, je na ploščku tudi nekaj takšnih, ki se rade razgubijo. Pa ne zato, ker bi bile toliko medle, ravno nasprotno. Na primer udarnejša Bronzen Embrace je preveč monotona, zmernejša Vaer Stjernar Vaerdan se prav tako preveč ponavlja in ravno zaradi takšnih pesmi se zgolj 40-minutni plošček na trenutke že malce vleče, vendar to še zdaleč ne velja na splošno za celoten album.

Asa je tako kot vsaka dosedanja izdaja Falkenbach vsaj v enem pogledu edinstvena. Vsak plošček (vsaj ena njegova verzija) seveda vsebuje vsaj eno staro klasiko v novi preobleki in tudi z Return to Ultima Thule je Vratyas Vakyas zadel v polno. Beloved Feral Winter je najverjetneje eden izmed njegovih biserov iz obsežne zakladnice starejših neizdanih pesmi, vendar tudi standardna izdaja ploščka vsebuje zadosti hvalevrednih viž, zaradi katerih ga priporočam v poslušanje.