Frostland Darkness sestavlja en član, Mantus Nord. Ime banda in psevdonim dokaj neposredno nakazujeta spogledovanje z mrzlim severom in njegovimi naravnimi ter geografskimi značilnostmi. Po kratkem iskanju po spletu (večinoma po Wikipediji) pa sem ugotovil, da kraj Kolari (Finska), kjer Mantus Nord trenutno biva in ustvarja, dejansko leži že na geografski širini, od katere dalje so ljudje vsakoletno priča polarni noči vsaj za polnih štiriindvajset ur oziroma da sonce vsaj štiriindvajset ur ne vzide. Kakšen vpliv ali, da nekoliko omilim zadevo, simbolno vrednost ima ta naravni pojav na black metal zagrizence, pa po mojem ni treba posebej razlagati.
Zagotovo pa se je treba poglobiti v black metal, ki ga ponuja Ad Moriendum Dei Gratia. Drugi studijski album v štirih letih delovanja je tipičen primerek skandinavske scene, je zlovešč, hladen in mizantropičen. Ali drugače: album je svojevrstna kombinacija albumov Herbstleyd (Nargaroth), Nord (Setherial) in Panzer Division Marduk (Marduk). Ali še drugače: zlobni kričeči vokali, skrit bas, večinoma hitre srednjetonske kitare in hitri neizpostavljeni bobni ustvarjajo glasbeno sliko, na katero bi bil marsikateri band v začetku in sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja izredno ponosen. Toda poudarek v zadnjem stavku ni na besedi »ponos«, temveč na izjavi »nekoč«. Zrak, ki ga je scena pred omenjenim časom nujno potrebovala za preživetje, je z drugo menjavo desetletja postal zmeraj gostejši, bolj zadušljiv, nasičen z nesnago in na dolgi rok neprebavljiv. Slednje slike, dragi bralec ali bralka, sicer ne gre razumeti kot neposredni opis albuma Ad Moriendum Dei Gratia, saj je dotičen plošček kar solidne kakovosti. Z njo sem le želel povedati, da je album pač spet eden od mnogih svoje vrste. Za vse, ki se še niste naveličali ali se ne morete nasititi ...