Fuck the Facts ponovno prihajajo v Slovenijo in ponovno bodo poleg njih nastopili Vulvathrone iz Murske Sobote. Napoved obiska svetovno znanega imena grindcore scene je zame pomenila, da v Metal Arhivih preverim, kaj je band ustvaril novega. Glede na to, da izdajajo grindcore bandi splite in EP-je kot po tekočem traku, vmes pa nemalokrat navržejo še kakšen studijski album, sploh nisem bil nemalo presenečen, ko sem ugotovil, da je bila zasedba v letu 2012 studijsko povsem neaktivna in da je v naslednjih treh letih izdala vsega skupaj le štiri zadeve, od tega tudi zadnji celovečerec z imenom Desire Will Rot. Kje tičijo razlogi za studijsko ne-udejstvovanje, nisem šel preverjat na spletu, konec koncev pa ta odgovor sploh ni relevanten za tole pisanje.
Čeprav, po drugi strani, bi lahko odgovor na zgoraj ne-zastavljeno vprašanje morebiti razkril, zakaj je Desire Will Rot tako dvoličen. Album je namreč razdeljen na dva dela, od katerih je prvi povsem klasična brutalizacija v slogu Kanadčanov: kratki, udarni in direktni komadi, ki so tu in tam prekinjeni s kakšno kitarsko solažo, zato da band upraviči sloves eksperimentalne skupine. Nekakšen vrhunec prvega dela v mojih ušesih – kljub privlačnima La Mort I (poigravanje z doom elementi) in La Mort II (poigravanje z noise elementi) – predstavlja malo netipičen Storm of Silence, ki je nekako najbolj harmoničen in deathmetalski komad na albumu. Nato sledi še Solitude, preden šestminutni False Hope vse poprej slišano postavi na glavo. Uvodno brutaliziranje se sprevrže v težek low-tempo komad, ki poslušalca pripravi na povsem ne- metalski/atmosferični Circle in pravoverni doomovski zaključek z imenom Nothing Changes.
Kako bo band tole mešanico med pankom, grindom, death in doom metalom predstavil v živo, mi sicer ni najbolj jasno, več kot zagotovo pa lahko zatrdim, da me je peterica z vokalistko na čelu najbolj presenetila in prepričala ravno z zadnje omenjenim Nothing Changes.