Gehenna so norveški black metal band, ki se je rodil davnega leta 1993. Od prvotne zasedbe, ki je ustanovila band, je ostal samo še en član, Sanrabb, multiglasbenik, ki je (ali še zmeraj) svoje glasbene veščine »prodajal« v marsikaterem odmevnem imenu norveške scene. Med takšne šteje tudi Gehenna, band, ki je skupaj z mnogimi drugimi postavljal in sooblikoval smernice razvoja žanra, zato ne preseneča, da je po izdaji svojih prvih in najboljših (moje osebno mnenje) treh albumih: First Spell, Seen Through the Veils of Darkness (The Second Spell), Malice (Our Third Spell) kot eden izmed osmih velikih sodeloval pri tribute albumu Darkthrone Holy Darkthrone.
A drugače kot drugi bandi, ki so recimo tudi sodelovali na omenjenem tribute albumu, Gehenni v komercialnem smislu nikoli ni uspelo. Gehenna so bili zmeraj posebni, njihovo primarno razumevanje melodičnega black metala, ki stavi na bolj »umazan« in zadušen zvok, je eden izmed glavnih razlogov za to. Ko pa se je band kasneje, v času razcveta black metala odločil za drugačno pot, nekoliko bolj death metal obarvano različico črne kovine, je pred seboj morda odprl kakšna vrata pri postavljanju novih mejnikov, a za seboj je pustil marsikaterega black metal navdušenca. Leta 2000, po petem albumu v sedmih letih, je band nato umiril konje in od takrat do danes ponudil le dva studijskega albuma. Z drugim v novem tisočletju band letos praznuje dvajset let obstoja in (morda) preporod?
Unravel se prične počasi. Na tem mestu bi potencialno lahko govoril o doomovskih prijemih, a zaradi številnih asociacij bom aktualni album raje primerjal z burzumskim melanholičnim pristopom, ki je s Hvis lyset tar oss ustvaril nekaj posebnega. Poleg tega pa me Unravel še tehnično spominja na Burzum (na prvo ploščo nove dobe), zato o doom metalu sploh ne bom več zgubljal besed. Gehenni je nekako uspelo uspešno povezati svojo pestro preteklost s sedanjostjo, nikakor pa se ob tem ne znebim občutka, da je band s svežim ploščkom po osmih letih tišine želel pričeti znova, tako kot je to storil Nagash s svojimi Troll. Kakšni so dejanski vzvodi za nastanek albuma, seveda ne vem, a močan poudarek na black metalu je dejavnik, ki mi pri Unravel povsem ustreza. Po drugi strani pa le moram reči bobu bob in priznati, da kaj več kot v zadnjih vrsticah opisano Gehenna tudi ne ponujajo: počasen, srednje hiter in hiter black metal, nekaj dobrih in nekaj manj zanimivih riffov, nekaj nostalgičnih občutkov, zapakiranih v 40 minut in 40 sekund obsežno zgoščenko, ki bo resnično navdušila le dolgoletne fane banda ali norveške scene nasploh. Album, ki mora zagotovo sčasoma zlesti pod kožo.