Od neverjetno hitre in agresivne plošče Ravenous, so God Dethroned malce upočasnili »apokaliptične konje« in se usmerili iz hitrosti predvsem na agresijo, ki jo predstavljajo melodije kitar in teme oziroma atmosfere, ki jih ustvarja, opeva vokal.
Henry & Co. so tako nadaljevali z Into The Lungs Of Hell in tako razvijajo svoje ustvarjanje tudi v The Lair Of The White Worm. Naslov temelji na noveli o grofici, ki se ponoči spreminja v kači podobno bitje in mori nič sluteče moške izbrance, dokler ji ne podkuri nadebudni lovec na skrivnosti. Plošča ni konceptualna, saj obravnava še teme kot so korupcija in zlo (Sigma Enigma), zgodovinske teme (Arch Enemy Spain), nihilizem (Nihil), imamo tudi antikrščansko in idealen »sing-along« Loyal To The Crown Of God Dethroned ipd. Veliko pesmi, dosti časa, vendar so teksti resnično slabše napisani, saj so klišejski, imajo slabši besedni zaklad, teme in motivi so včasih izredno moteče združeni, včasih neodrasli... vendar ne vsi. Tekste so tokrat pisali Henry, Aryen, pa še kdo je pristavil svojo besedilno žilico. Kljub temu pa niso vedno teksti tisti, ki odločajo, ampak glasba. Kljub novima članoma na bassu in kitari, so God Dethroned obdržali svoj položaj ustvarjalcev izredno energičnega death/black metala, ki ga še vedno odlikujejo kričeč vokal (podan na pravih mestih in nemoteč), razgibani bobni (čeprav so strukture ritem sekcije tokrat izredno predvidljive), izpostaviti pa je treba nizkotonske kitare, ki ustvarijo neverjeten kontrast s svojimi maidenovsko-švedskimi solažami, ki so dobro strukturirane, smiselno ustvarjene in pokažejo tisto, kar oba kitarista obvladata. Izredno dobro, nekako tako kot pri zadnji Vital Remains plošči. Kot bonus dobite še DVD, kjer si 45 minutah lahko ogledate ustvarjanje te plošče. Melodija in agresija – kaj boljšega si lahko sploh še želite?

Ivan