Švedsko black metal zasedbo, ki se lirično ukvarja s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji, smo vam na našem portalu že predstavili. Leta 2013 izdan EP z naslovom Fyra Elegier me je takrat sezul s svojo unikatno atmosfero in tematiko. Sledil je split s Saiva na vinilki, ki je povsem šel mimo mene, saj sem band za kratek čas zaradi fokusa na drugih izdajah in žanrih izgubil s svojega radarja, na katerem se je ponovno pojavil s prvencem Syner, katerega datum izida je še povsem svež.
Sicer pa je Syner z glasbenega vidika ponovno povsem enostavna zgodba, kajti glasba je enostavno dobra. Grift ponujajo oziroma ponuja, saj je za glasbo v celoti odgovoren Erik Gärdefors, šest različnih oblik melanholičnega black metala, pomešanega s krepko dozo folklornih in atmosferičnih elementov. Začetek s pesmijo Aftonlandet na čelu je relativno tradicionalen, tako z vidika glasbenega razvoja na splošno, kot tudi z vidika bandove diskrografije. Nato pa začnejo stvari z drugo in tretjo pesmijo Svältorna in Det bortvända ansiktet postajati zmeraj boljše, saj je poudarek položen manj na black metal in bolj na atmosfero in folk elemente – kdor vsaj malo spremlja moje recenzije, ve, da na tem mestu govorim o folklori z umetniško vrednostjo in ne zabavljaško, ki je osnovana na »frulici«.
No, gremo dalje, zdaj, ko vemo, kje kaj stoji. Kajti nahajam se že sredi druge polovice albuma, ki od komada do komada postaja vedno boljši. Instrumentalni Slutet hav pripravi ustrezno vzdušje, ki z nežnim kitarskim valovanjem v kombinaciji z borknagarsko obarvanim vokalom tvori glavni vrhunec albuma z imenom Undergörare. Z zaključnim Eremiten Esaias se stvari nato nekako vrnejo na začetek, kajti Syner ponovno postane bolj udaren in blackmetalski, vendar še zmeraj ohranja visoko mero melanholičnih občutkov in unikatnim presenečenjem v zadnji minuti – tega pa odkrijte sami!
Syner je torej album, ki bo v blackmetalskih krogih navdušil poslušatelje, ki stavijo na močno atmosfero, ki za uživanje nenujno potrebujejo agresijo in brutalnost, medtem ko ta dva elementa kljub vsemu ne želijo povsem pogrešati. Čudovito!