... As Rats chew on the Cadaver of Aeons
As Monuments wither beyond Recognition
Under the March of modern Slavery
Ground to Dust, scattered in the Winds ...

grôza -e ž (ó)
1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti (vir: SSKJ)

Že sam pomen besede groza predstavlja nekaj, kar v človeku vzbudi najbolj temačna in negativna čustva, ga prepoji s strahom in naježi dlake po celem telesu. Skozi glasbo se ta občutek pri nepoznavalcih pojavlja s tršimi ritmi, nerazločnimi vokali in molovskimi melodijami, ki vzbudijo v poslušalcu poseben občutek, strah ali nelagodje, ki se lahko v določenem trenutku prelevi tudi v grozo. Tako ime Groza v black metalu hitro najde pravo mesto.

Groza je band, ki ga lahko brez zadržkov kategoriziramo med zasedbe, ki svojo inspiracijo iščejo pri stanovskih kolegih Mgła, ki so v zadnjih nekaj letih postali pionirji sodobnega black metala in v glasbenem pogledu vplivali na ogromno novih skupin. To dejstvo sicer ljubitelje trših zvokov nekako razdvaja, ker se tako izgubi inovativnost ter postane glasba različnih izvajalcev na prvi pogled mogoče enolična, kar velja tudi za Grozo, vendar na drugi strani o priljubljenosti glasbe, ki jo izvajajo, priča tudi dejstvo, da je drugi plošček The Redemptive End zasedel 78. mesto na nemških glasbenih lestvicah, česar ne gre zanemariti.

The Redemptive End je torej druga plošča iz hiše Groza, s katero se band vrača in nadaljuje pot, na katero se je podal s prvencem Unified in Void. Kot že rečeno, Groza črpajo inspiracijo pri poljskih veljakih Mgła, česar tudi ne skrivajo z lastno vizualno podobo, in tako lahko hitro potegnemo vzporednice z glasbenimi pridihi. Vendar se z najnovejšo izdajo mogoče celo malce prevesijo na stran drugih stanovskih kolegov tega žanra, saj melodičnost ploščka zelo spominja na zadnjo izdajo ameriških black metalcev Uada z naslovom Djinn. A kljub tem vzporednicam The Redemptive End ponuja lastno identiteto, ki mogočno posega po samem vrhu black metalske gore.


Že v uvodu lahko zaznamo odmik od stroge agresivnosti metala ter vnašanje mirnejših in rockovsko obarvanih delov, ki to monotonost razbije in glasbo prenese v drugo dimenzijo. Uvodna skladba Sunken In Styx – Part I: Submersion in njeno logično nadaljevanje Sunken In Styx – Part II: Descent prikazujeta ravno to. Uvodna umirjenost, ki se prevesi v agresijo in zbujanje nelagodja v poslušalcu, je rdeča linija celotnega ploščka, saj Groza vseskozi ustvarjajo to razdvojenost, kjer z glasbenim nihanjem med agresijo in nežnostjo oziroma celo blaženostjo drvijo iz enega brega na drugega in tako ustvarjajo žanrsko prepletanje. In to počnejo izjemno dobro, saj skozi celoten album ohranjajo razgibanost in se ne izgubijo v lastni monotonosti. Tako lahko v naslovnem komadu albuma The Redemptive End s prehajanjem iz ene skrajnosti v drugo doživimo glasbeno dozorelost, ki so jo fantje z drugo izdajo dosegli, saj hitri in prodorni riffi elegantno prehajajo v mirnejše, že skoraj zaspane in zasanjane pasaže ter s pompoznimi dvigi energije nato vrnejo nazaj v jezno glasbeno agresijo black metala.

Glasbeno na albumu razen prvih dveh skladb, ki kot že rečeno skupaj tvorita mogočno celoto, vsak komad posebej tvori lastno identiteto in stoji sam zase. Tako album z lahkoto ostane v svoji dolžini 40 minut razgiban in s tem dokazuje, zakaj je bil pri privržencih tega žanra tako zelo dobro sprejet. Mogoče pri celotni zasnovi albuma še najbolj izstopata skladba Nil in Elegance of Irony, ki najbolje prikažeta napredek banda v ustvarjanju in vpeljevanju različnih vplivov. Kot zaključek albuma pa skladba Homewards nato povzame občutke, ki jih je poslušalec prejel pri poslušanju ploščka ter z odlično odmerjeno mešanico hitrih in trših riffov, melodičnimi pasažami in mirnimi, zasanjanimi prehodi doseže vrhunec v pravem pomenu besede.

Groza so z The Redemptive End ustvarili album, ki kljub podobnostim in povezovanju s stanovskimi kolegi Mgła in Uada trdno stoji na lastnih nogah in ustvarja izjemne temelje za nadaljnje ustvarjanje zasedbe, saj odmik od poznanih smernic velikokrat pripelje do novih, še neodkritih glasbenih obzorij. Pot v neznano kljub vsem nevarnostim na koncu obrodi sadove, kar je Grozi definitivno uspelo.

... And as the last Rays of Dusk decease,
So does the Flame within,
Nothing but my own Sundown ...

... Nothing but another Life down,
And yet the Sun will rise again,
To scorch everything that's left behind ...
... And only eternal Night can ...
... Set you free ...