Po odhodu iz Judas Priest je šlo s Halfordovo kariero le še navzdol. Najprej neuspel poskus s Fight, potem pa še tisto sranje Two, po katerem je spoznal, da bi zopet rad delal tisto, kar ga je prej veselilo 20 let - heavy metal.
Potem, ko ga je večina že odpisala, se vrača z odličnim albumom Resurrection, ki bo razveselil večino ljubiteljev heavy metala in predvsem nostalgike po njegovem času z Judas Priest. Pravzaprav Rob nadaljuje delo, s katerim je leta 1990 s Painkiller-jem končal. Resurrection sicer ne dosega ravni enega najboljših metal albumov vseh časov, a je možno z njim, kot tudi s starejšimi Priestovimi albumi, potegniti dosti vzporednic. Prva, naslovna skladba Resurrection spominja na naslovno iz leta 1990. Kitare zvenijo malo trše in bolj moderno predvsem zaradi vse bolj iskanega producenta Roya Z. Vendar nam Rob postreže z eno njegovih najboljših vokalnih predstav - s svojim značilnim screamom odpoje celo pesem. Melodični Nightfall in Temptation spominjata na skladbe bolj s konca Painkiller-ja. Silent Screams in Slow Down lahko štejemo za baladi, a nista klasični a la Helloween; sta v stilu Victim Of Changes, Dreamer Deciever in predvsem Beyond The Realms Of Death iz zgodnjega obdobja Priestov. The One You Love To Hate je duet z Dickinsonom in je najtrša skladba albuma. Po zvoku bi bolj sodila na Chemical Wedding, a je zgradba pesmi v primerjavi s pesmimi slednjega albuma enostavnejša. Od takega dueta bi bilo bolje slišati kako himno. Med te pa se lahko šteje odlične Made In Hell, Saviour in Locked And Loaded, ki, če odmislim Turbo album, spadajo v obdobje med Screaming For Vengeance in Ram It Down.
Halfordu je ob pomoči neznanih glasbenikov (izjema je Bobby Jarzombek, bivši bobnar Riot) uspel več kot dostojen povratek. Obenem pa je postavil velik izziv Priestom. Jugulator je sicer dober album, a ni tisto, kar bi večina njihovih zvestih fanov želela slišati. Zato bodo morali Priesti malo razmisliti, v kateri smeri nadaljevati.

Matjaž