Prejšnji album italijanskih epskih metalcev Heimdall, The Almighty, je bil še kar poslušljiv. Ob tem, kar se sedaj vrti v stolpu, se pa globoko zamisliš in vprašaš, ali je res potrebno izdati čisto vsako, da ne rečem, sranje.
Namesto Hard As Iron bi lahko bilo albumu naslov tudi Boring As Iron. Pa ne mislim nič slabega o likalnikih, samo naslov bi bil nesmiselen, kakor je izid tega albuma. Material na njem je v celoti podpovprečen, niti enega komada ni, za katerega bi rekel, da si ga želim še kdaj slišati. To je primer epskega power metal brez prave epskosti, brez pravega powerja in predvsem brez idej. Kakšen soliden kitarski del ali solaža se najde, to pa je več ali manj vse. Tudi vokalno delo je slabše, kot je bilo na prejšnjem albumu. Vokalist poizkuša ob pomoči zborovskih back vokalov z različnimi razpoloženjskimi linijami vnesti več dinamičnosti, a pri tem ni najbolj uspešen.
Preveč drugih dobrih albumov je, da bi se ukvarjali s tem. Lahko pa Hard As Iron brez težav kandidira za najslabši power metal album leta.