Hellcats. Skupina, okoli katere se je tudi na našem forumu prelilo ogromno spletnega črnila in nanjo izlila marsikatera žolčna frustracija. Zasedba, ki leta in leta iz sebe zavoljo (milo rečeno) povprečnih vokalistk ni dala dobrega koncerta in nad katero sem tudi sam pomalem že obupal, priznam. Potem pa useka tale album. In močno preseneti!
Tole je plata na prvo žogo, kakršnih v zadnjem času na naši sceni primanjkuje. Nobene globoke filozofije, nobenih umetelnih nastavkov in nobenega inštrumentalnega merjenja kurcev (brez kakšnih šovinističnih podtonov prosim!), kakršnega smo prepogosto deležni pri drugih zasedbah. Preprosti riffi, spevni in lahko zapomnljivi refreni in bazična ritem sekcija nas vrnejo v zgodnja osemdeseta, ko so kraljevali Krokus, AC/DC in Manowar in točno tako (z izjemo ženskega vokala) zveni tudi Divja pot. Posebej je treba izpostaviti kitaristko Katjo Mavec, ki z dodelanimi solažami doda vrednost komadov in s smiselnostjo in melodičnostjo ob ohranjanju ostrine solaže »pelje scat« prenekaterega moškega kolega iz drugih bandov. Tu so Mačke zares močne, ni pa vse popolno. Vokalistka Ajda ima zares močan glas in za razliko od svojih predhodnic ton, ki ga prime, tudi trdno drži, a je njena izvedba za vrsto heavy metala, ki ga izvajajo Hellcats pogosto preveč operetna, komadi pa bi za moj okus lahko zveneli še bolje s kančkom grlenega kričanja, z malo več »jajc«. Druga manjša pomanjkljivost se mi zdi naslovnica, ki bi bolje funkcionirala kot plakatni napovednik koncerta kot pa v sedanji vlogi.
Divja pot se torej brez pretresov in odstopanj odvrti v dobre pol ure. Puncam je treba zares čestitati, da so po vsem gnoju, zlitem po njih, dokazale, da mislijo resno, in naredile zelo prijeten heavy metal album, ki bo odlična zvočna podlaga neobremenjenim pivskim žurom oziroma brezciljnim avtomobilskim izletom. Sam album in pot do njegovega nastanka morda malce spominjata na legendarni prvenec Metalsteel, Usoda, ki je letos star že neverjetnih 10 let. Vsi vemo, kaj so do danes postali ti sedaj že veteranski Medvoščani, kam pa bo pot peljala peklenske mačke, pa bomo še videli. Upam, da ne bo tako divja, kot je bila do prvenca.