Simfonični power metal »made in Italy«. Dovolj? Je potrebno dodati še kaj? No, včasih stvari le niso tako zelo brezupne kot se zdi na prvi pogled. Italijanski trio se z drugim albumom vrača po točno desetih letih, vmes pa so bili člani aktivni v nekaterih drugih podobno neznanih zasedbah, izjema so mogoče Thy Majestie.
Holy Knights dobro obvladajo instrumente in dobro poznajo »zakonitosti« melodičnega power metala; double bass v šus ritmu – ni problema, virtuozne kitarske solaže – mala šala. Njihov glavni problem ni dokaj povprečen tipični italijanski power metal vokal, ampak pomanjkanje lastne identitete. Kaj pa drugega. Holy Knights zvenijo kot da bi zgodnji Sonati Arctici dodal nekaj značilnosti Rhapsody, v prvi vrsti kitarske solaže. Največ lastne karakteristike pokažejo v določenih klaviaturskih pasažah, ki celotni podobi pridajo nekaj klasičnega prog pridiha. Dobra stvar je, da pri klaviaturah ne pretiravajo s pompoznostjo, glasbi pa dajo širino in in poskrbijo, da ni vse preveč predvidljivo. Resnici na ljubo so se Holy Knights potrudili in naredili kar nekaj skladb z veliko spremembami ritma in razpoloženja. Če bi se ob poslušanju manjkrat pojavila situacija, ki bi spominjala na Sonato Arctico, potem sploh ne bi bilo slabo. Ampak, saj veste, če bi ne bilo če-ja, bi ... Zaradi tega priporočljivo le za tiste, ki jih to ne moti.