Nemčija je vedno proizvajala dobre thrash metal bande, ne glede na obdobje ter položaj dotične zvrsti v metal svetu. Tradicijo nadaljujejo tudi Human Paranoid, ki so po skoraj desetletju obstoja svoje delovanje ovekovečili na prvencu Breed Of Cain.
Četverica, ki se je očitno zgledovala predvsem po starih Holy Moses (obdobje Finished With The Dogs, z občasnimi morečimi, počasnimi deli, ki spomnijo na World Chaos), s svojo stvaritvijo bolj ali manj uspešno poskrbi, da se za tistih petdeset minut odpoveste razmišljanju ter si zaželite, da bi se nahajali v najbolj divjem mosh pitu. Bolj ali manj zato, ker kljub ne preveč tehnični ali za poslušalca zahtevni glasbi Human Paranoid premorejo kar dobra in zanimiva besedila (ki pa so sicer takšna, da se ob njih včasih že sprašuješ, ali gre za priredbo ali pa so le tako neoriginalna). Predvsem pa zato, ker se ob raznih brezkompromisnih, rušilnih komadih kot so Breed Of Cain, Bedtime For Democracy ter Butcher Me na albumu pojavijo tudi (pre)počasni, razvlečeni in slabo komponirani Schöne Jugend in pa Human / Paranoid. Slednji se pojavi celo v dveh verzijah, druga različica, ki je, kot pravijo sami, inspirirana s strani Fear Of God ter tudi posvečena prehitro preminuli Dawn Crosby, pa je posneta z dodanim ženskim vokalom. Dvomim, da bi bila Dawn kdo ve kako impresionirana, saj se že za tako ali drugače najslabši in najdolgočasnejši komad z albuma nenadoma zazdi, da traja vsaj petnajst morečih minut (dejansko je trikrat krajši).
Podprt z zanj zelo primerno surovo produkcijo, je Breed Of Cain več kot priporočljiv album za razmigavanje vratnih mišic in še česa. Škoda za tistih nekaj kiksov, ki morijo vzdušje, vendar pa se vam za destrukcijo ob uporabnem gumbu za prestavljanje komadov vseeno ni bati.

Boštjan