RECENZIJE

26. 9. 2016
Imperium Dekadenz - Dis Manibvs
Season of Mist Underground Activists, 2016

Dvojec Vespasian in Horaz je izdal nov album, ki nosi naslov Dis Manibvs. Po leta 2013 izdanem Meadows Of Nostalgia je to njun peti album v le dvanajstih letih delovanja, kar je za melodični black metal epskih dolžin ravno dovoljšno število albumov, tri leta premora pa so bila tudi dovolj, da smo dodobra spoznali predhodnika in počasi že nestrpno začeli pričakovati novi plošček. Ker pod oznako Imperium Dekadenz izhajajo albumi z dolgimi skladbami, je za razumevanje teh pač po navadi potrebnega nekoliko več časa.
No, točno ta je bil resnično potreben tudi tokrat, da sem lahko do konca naštudiral Dis Manibvs. In kaj sem ugotovil? Da mi je predhodnik dosti bolj všeč. Kot že rečeno, je glasba iz hiše Imperium Dekadenz epska, zelo pomembno pa je še dejstvo, da je Meadows Of Nostalgia znal odlično aktivirati ustrezna čustva, ki so me spremljala od začetka do konca poslušanja albuma in mu tako dodala zelo pomembno dodano vrednost. V primeru Dis Manibvs mi ravno to manjka. Nekateri bodo sicer trdili, da je za to kriv zvok, da se band ponavlja in je posledično postal dolgočasen ali predvidljiv, da se je band pomehkužil ali preprosto izgubil pravi navdih. Medtem ko me zvok, kakršen je, sploh ne moti, bi pri vseh ostalih točkah, če bi mi jih v takšnem ali drugačnem zaporedju našteval sogovornik, odločno odkimal. Dejansko Vespasian in Horaz z Dis Manibvs nista naredila narobe popolnoma ničesar, niti ponavljata se ne preveč, saj lahko na aktualnem dolgometražcu slišimo različno zborovsko petje, ženski vokal in še več, kar spada v dotični žanrski predalček. In tudi na vprašanje, ali album deluje, bi lahko odgovoril pritrdilno, vendar pač ne deluje tako zelo intenzivno in močno kot prejšnji. Za razliko od »Livade Nostalgije«, ki me še zmeraj ob vsakem poslušanju odpelje na pustolovščino čustev, me Dis Manibvs pelje v park na sprehod na lep poletni večer. Vse ima svoj red, vse je lepo in prav, pa vendarle nekaj manjka. Tisto, kar manjka, band morda ponudi z minimalističnim in za njih povsem netipičnim zaključnim epom Seikilos, ki s harfo, tamburinom, nežno kitaro in zborovskim petjem »Death is certain, life is not« ustvari popoln zaključek sicer res dobrega albuma.
Za konec pa morda samo še ena informacija. Ker sem albumu resnično želel priti do dna, sem ga poslušal ob zelo različnih priložnostih in na koncu ugotovil, da najbolje deluje na sprehodu skozi polmračen gozd, ko zahajajoče sonce riše sence dreves na nebu.

SORODNE VSEBINE:
27. 6. 2017Nightbringer - Terra Damnata / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
22. 1. 2018
Nortt - Endeligt
Recenzija
18. 1. 2018
Morbid Angel - Kingdoms Disdained
Recenzija
16. 1. 2018
Taake - Kong Vinter
Recenzija
12. 1. 2018
Krieg - Bleak Passage
Recenzija
10. 1. 2018
The Stone - Teatar apsurda
Recenzija
8. 1. 2018
Metalsteel - Beyond the Stars
Recenzija
28. 12. 2017
Electric Wizard - Wizard Bloody Wizard
Recenzija
27. 12. 2017
Cannibal Corpse - Red Before Black
KONCERTI & FESTIVALI
25. 1. 2018
G.I. Joke, Krlja, Dickless Tracy
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
26. 1. 2018
Zadnja projekcija kino turneje Železne stopinje
Slovenska kinoteka, Ljubljana
27. 1. 2018
Bezdan, Cidium
Kontejnr, Postojna
27. 1. 2018
Metal Night: Metal Down Under (dokumentarni film)
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem
27. 1. 2018
Jegulja
Klub eMCe plac, Velenje
27. 1. 2018
Extreme smoke 57, Britof
Unterhund, Ormož