RECENZIJE

26. 9. 2016
Imperium Dekadenz - Dis Manibvs
Season of Mist Underground Activists, 2016

Dvojec Vespasian in Horaz je izdal nov album, ki nosi naslov Dis Manibvs. Po leta 2013 izdanem Meadows Of Nostalgia je to njun peti album v le dvanajstih letih delovanja, kar je za melodični black metal epskih dolžin ravno dovoljšno število albumov, tri leta premora pa so bila tudi dovolj, da smo dodobra spoznali predhodnika in počasi že nestrpno začeli pričakovati novi plošček. Ker pod oznako Imperium Dekadenz izhajajo albumi z dolgimi skladbami, je za razumevanje teh pač po navadi potrebnega nekoliko več časa.
No, točno ta je bil resnično potreben tudi tokrat, da sem lahko do konca naštudiral Dis Manibvs. In kaj sem ugotovil? Da mi je predhodnik dosti bolj všeč. Kot že rečeno, je glasba iz hiše Imperium Dekadenz epska, zelo pomembno pa je še dejstvo, da je Meadows Of Nostalgia znal odlično aktivirati ustrezna čustva, ki so me spremljala od začetka do konca poslušanja albuma in mu tako dodala zelo pomembno dodano vrednost. V primeru Dis Manibvs mi ravno to manjka. Nekateri bodo sicer trdili, da je za to kriv zvok, da se band ponavlja in je posledično postal dolgočasen ali predvidljiv, da se je band pomehkužil ali preprosto izgubil pravi navdih. Medtem ko me zvok, kakršen je, sploh ne moti, bi pri vseh ostalih točkah, če bi mi jih v takšnem ali drugačnem zaporedju našteval sogovornik, odločno odkimal. Dejansko Vespasian in Horaz z Dis Manibvs nista naredila narobe popolnoma ničesar, niti ponavljata se ne preveč, saj lahko na aktualnem dolgometražcu slišimo različno zborovsko petje, ženski vokal in še več, kar spada v dotični žanrski predalček. In tudi na vprašanje, ali album deluje, bi lahko odgovoril pritrdilno, vendar pač ne deluje tako zelo intenzivno in močno kot prejšnji. Za razliko od »Livade Nostalgije«, ki me še zmeraj ob vsakem poslušanju odpelje na pustolovščino čustev, me Dis Manibvs pelje v park na sprehod na lep poletni večer. Vse ima svoj red, vse je lepo in prav, pa vendarle nekaj manjka. Tisto, kar manjka, band morda ponudi z minimalističnim in za njih povsem netipičnim zaključnim epom Seikilos, ki s harfo, tamburinom, nežno kitaro in zborovskim petjem »Death is certain, life is not« ustvari popoln zaključek sicer res dobrega albuma.
Za konec pa morda samo še ena informacija. Ker sem albumu resnično želel priti do dna, sem ga poslušal ob zelo različnih priložnostih in na koncu ugotovil, da najbolje deluje na sprehodu skozi polmračen gozd, ko zahajajoče sonce riše sence dreves na nebu.

SORODNE VSEBINE:
19. 4. 2017Dark Easter Metal Meeting 2017 / Reportaže
30. 11. 2010Imperium Dekadenz/Vargsheim / Novice
27. 6. 2017Nightbringer - Terra Damnata / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
20. 4. 2018
Crisis Benoit, Dead Corcoras
Kontejnr, Postojna
21. 4. 2018
Hard Unity vol.4: Slander, Panikk, Paraziti p.13
TrainStation SubArt, Kranj
21. 4. 2018
Sound Arson 8.2: Nakajima, Nyos
Klub eMCe plac, Velenje
24. 4. 2018
Dee Calhoun, Sator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
24. 4. 2018
Leechfeast, Human Host Body
MKNŽ, Ilirska Bistrica
25. 4. 2018
Primordial, Moonsorrow, Der Weg einer Freiheit
Backstage, München, Nemčija