Med izidoma Wake Of Magellan in Poets And Madmen je minilo pet let, med Poets And Madmen in njegovim naslednikom pa jih bo vsaj toliko. Vseeno pa situacija za Savatage fane le ni tako slaba, kot kaže na prvi pogled. Pričakuje se izid drugega albuma Circle II Circle, solo prvenec je izdal Chris Caffery, za enako potezo pa se je odločilo tudi »Mountain King«, Jon Oliva.
Prvič v karieri je Jon naredil album čisto po svojih notah, brez sodelovanja s Paul O' Neillom oziroma še prej s svojim bratom Crissom, ki mu je ta album tudi nekako posvečen. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bi šel Jon delati nekaj, kar nima zveze s Savatage. Brez občasnega ustvarjanja rahlo pompoznega ozračja, večglasnega petja ne gre, osnovna podoba pa je zelo »80's, začetek 90's«. To velja tako za glasbeni kot produkcijski del albuma. Produkcijsko je Tage Mahal najbližje Streets albumu, daleč stran od mogočne produkcije, ki jo je Paul ustvarjal v nadaljevanju. Ni važno, katero Savatage obdobje pogledaš, band je bil vedno nekaj posebnega, a da se je Jon tu vrnil proti osemdesetim, daje albumu nek poseben čar. Vokalno je to definitivno najboljša Jonova predstava po Streets, iz vokala je spet spravil ven svoja značilna čustva, po drugi strani ohranil surovost, z vokalom ni silil v višave, kjer bi ga zlomilo, ampak si je odlično našel položaj, ki mu trenutno najbolj odgovarja. Dve skladbi, No Escape in Nowhere To Run je odbobnal sam Steve »Dr. Killdrums« Wacholz, drugače pa je Jon snemal z bivšo Circle II Circle ekipo (brez Zaka Stevensa). Tudi ti niso odigrali nič drugače, kot bi to naredila prava Savatage ekipa. Predvsem se je izkazal kitarist Matt LaPorte in res čudno, da Matt nikoli ni pristal pri Savatage. Pri Slipping Away lahko v njem slišiš Crissa Olivo in tudi sicer je ta skladba narejena za Streets. Tage Mahal pa ima še več takšnih biserov z nezamenljivimi Jonovimi klaviaturskimi aranžmaji, močnimi bobni, odličnimi harmonijami med melodijami in tršim ritmom. Nekje je »old-school« feeling bolj prisoten, People Say – Gimme Some Hell (besedilo je sestavljeno iz naslovov Savatage skladb), No Escape; za »post Streets« obdobje je najbolj značilna Walk Alone, The Dark pa je nekje vmes.
Album pa ponuja še veliko več kot to in ga toplo priporočam vsem, ki radi poslušajo Savatage. Predvsem za fane zgodnjega obdobja, ki jim albumi z Zakom niso preveč ugajali, bi znal to biti najboljši Savatage album po Streets.

Matjaž