Presenetljivo po samo enem letu premora so se Kampfar ponovno oglasili iz studia, od koder ne pozdravljajo samo s singlom, s katerim bi želeli napovedati album, ki je komaj v nastajanju. Ne, sploh ne. Kampfar so le eno leto po Djevelmakt za nas pripravili polnopravni dolgometražni izdelek, ki – in tudi tega bi se lahko bali po tako kratkem premoru – ni nobena slaba kopija, temveč je odličen. Zakaj je odličen, lahko preberete v nadaljevanju.
Pa naj začnem tam, kjer sem ostal pri recenziranju Djevelmakt. Pri vokalih. Na Profanu namreč ni niti enega komada, ki ne bi povsem po mojem okusu razveseljeval z raznolikimi vokali in tako v veliki meri prispeval k pestrosti albuma samega. V tradicionalnem blackmetalskem smislu Dolk ponovno kriči besedila z dna svoje duše, pri čemer mu pomagajo še drugi člani banda, tako da nastane močno zborovsko petje. Kot antipod je vsake toliko slišno meditativno moško petje, ki razbije agresijo in dvigne pesem/album na drugačno raven dojemanja. Poleg omenjenih vokalov pa imamo opravka še s klasičnim govorjenim petjem, ki ploščku prav tako dodeli dodatno razgibano noto.
V uvodnem odstavku tega pisanja sem proti koncu omenil, da lahko kratek premor med predhodnim in aktualnim albumom vzbuja bojazni o tem, da se band ponavlja in posledično začne hitro dolgočasiti. Tovrstne skrbi so v primeru Profana po mojem odvečne, saj je Dolk nadgradil melodičnost Djevelmakta in jo začinil z atmosferičnostjo, ki album sicer upočasni, a mu hkrati dodeli bolj težko vzdušje – v tej zvezi nimam v mislih doomovsko, saj bi s tem zavajal, temveč mislim na počasne blackmetalske melodije, ki odnesejo misli v mirnejši svet. Profan torej odlikuje dosti trenutkov, ki v nasprotju s tradicionalnimi melodijami iz hiše Kampfar niso več tako zelo direktni, zaradi česar poslušalec ne sloni z rokami na kolenih in headbanga ves čas poleg zvočnika (čeprav je tudi tega dovolj), temveč ima dovolj časa, da se sproščeno zlekne v fotelj in prepusti takšnim ali drugačnim globljim idejam, za katere sicer nima dovolj časa, da bi jih premislil do konca. Kljub temu da Profan ne dosega 40 minut, na svoj način vseeno deluje epsko.