Katatonia se z vsako izdajo bolj bližajo popularni oz. komercialni glasbi, kar potrjuje tudi njihov že deveti studijski album, ki so ga lansko jesen izdali tik pred obsežno evropsko in ameriško turnejo. Da so se povsem oddaljili od doommetalskih korenin, niti ni potrebno poudarjati, toda z Dead End Kings so se še bolj oddaljili od metala nasploh, celo bolj kot z Night Is The New Day leta 2009, in nekateri jih uvrščajo že pod depresivni rock.
S singlom Buildings, ki so ga javnosti razkrili slab teden pred izidom aktualnega albuma, so poslušalce glede splošnega vtisa o ploščku malce zavedli, saj je poleg dotične skladbe na CD-ju le peščica bolj udarih, trše obarvanih komadov. Večina pesmi je precej umirjenih, vendar v sebi še vedno nosijo tipiko in prepoznavnost (kasnejše) Katatonie, na primer The Racing Heart ter Undo You. Najbolj od svojih ustaljenih vzorcev odstopajo z balado The One You Are Looking For Is Not Here, v kateri so gostili vokalistko Silje Wergeland iz nizozemskih The Gathering. Jonasu Renksu, ki je že pred leti opustil harsh vokal in izključno le še poje, se je pri vokalnih aranžmajih zopet pridružil glavni kitarist Anders Nyström, v živo pa ju na vokalu spremlja še drugi kitarist Per Eriksson. Bobnar Daniel Liljekvist zaradi mirno osnovanih pesmi z izjemo nekaj rahlo progresivno obarvanih riffov niti nima možnosti izkazati svoje bobnarske tehnike; njegovo bobnanje pride še najbolj do izraza na koncu pesmi First Prayer. Subtilni klaviaturski aranžmaji gostujočega švedskega komponista Franka Defaulta se z izjemo nekaj klavirskih melodij držijo bolj v ozadju. K atmosferičnosti prispevajo levji delež predvsem clean kitare, mehkobne bas linije Niklasa Sandina in odmevi (predvsem na vokalu). Težko bi bilo določiti, katera pesem najbolj predstavlja celoto, sploh pa, katera je najboljša, saj se med seboj zelo razlikujejo in je izbira zagotovo odvisna od glasbenega okusa, pa tudi trenutnega razpoloženja vsakega posameznika. Vsekakor je treba izpostaviti Lethean, ki so ga kot single izdali na začetku decembra. Na albumu resnično ni niti ene slabe pesmi, kar je precejšnja redkost, saj je na vsakem CD-ju načeloma nekaj dobrih pesmi in nekaj manj dobrih, ki brez tistih nekaj kvalitetnih sicer nikoli ne bi bile izdane. Na Dead End Kings je prav nasprotno – bilo bi škoda, če katere izmed pesmi ne bi izdali.
Katatonii z melanholičnimi in zasanjanimi riffi uspe poslušalca potegniti v svoj svet, prenesti nanj čustva njenih članov. Mnogi jim zamerijo uspeh in prodor iz metalske scene, vendar se za njihovim uspehom skriva trdo delo, vdanost in izjemno sodelovanje med člani. Četudi si bodo zopet vzeli dve, tri leta za pisanje, snemanje in piljenje naslednje izdaje, z njo verjetno ne bodo razočarali.