Krisiun se po treh letih studijske pavze vračajo z novim albumom, ki je naslovljen The Great Execution. Dejansko pa s scene nikoli niso izginili, saj so v tem času pridno koncertirali, v okviru promocijske turneje predzadnjega albuma Southern Storm so decembra 2008 skupaj z Unleashed obiskali Ljubljano, junija 2011 pa skupaj z Vader Novo Gorico. Njihovega death metala smo se v tem času vsi oboževalci lahko dodobra naužili v živo, v Novi Gorici pa so Krisiun celo postregli s komadom, ki se nahaja na obravnavanem albumu.

Vtis o prihajajočem albumu, ki sem ga takrat dobil ob predstavitvi novega komada med sicer perfektnim nastopom brazilskega tria, se je prenesel in deloma obdržal do sedanjega večkratnega poslušanja celotnega albuma. Stvari, ki so me motile v Novi Gorici, me motijo še danes, saj so se Krisiun nekoliko oddaljili od zanje tipičnih struktur in tempa. Z glasbo Krisiun sem se resno spopadel ob izdaji albuma AssassiNation, ki me je takoj prevzel. Sledilo je spoznavanje njihovih korenin, nakar je dve leti kasneje sledil že omenjeni Southern Storm, s katerim so si Krisiun v mojih očeh utrdili mesto kraljev brazilskega death metala. Krisiun so, in to počnejo še danes, vendar (kot že omenjeno) le nekoliko drugače, znani po death metalu, ki spominja na zvoke uzijke, ki v sekundnih taktih izstreli po več deset nabojev. Bobni skrbijo za tipično oponašanje ritma, kitare (v živo samo ena) ubijajo z udarnimi riffi in naspidiranimi solažami, bas včasih sledi bobnom, včasih kitari, včasih pa sploh ni slišen, medtem ko globok in dokaj razločen growl širi besede zla.

Vse to je zapakirano in zavito v kratke in jedrnate melodije, ki (skoraj) nikoli ne presežejo dolžine štirih minut (včasih so bili Krisiun še bolj jedrnati). Toda na The Great Execution se trio predstavi v vlogi pridigarjev, ki za posredovanje svojih idej potrebujejo več časa. Sedaj noben komad ni krajši od petih minut, najdaljši je dolg celo preko osem minut in pol. Toda sama dolžina komadov sploh ni osrednji problem, saj presenetljivo najdaljši komadi na koncu izpadejo celo kot najbolj prepričljivi (The Sword Of Orion, Extinção em Massa ter Shadows Of Betrayal). Te komade odlikuje zanimiva struktura, dobri riffi in udarnost, medtem ko se na primer prva dva komada (The Will To Potency ter Blood Of Lions) sučeta okoli solaž kot mačka okoli vrele kaše in nekako nikoli ne prideta do bistva. Poslušalec vsakič pet minut in več čaka, da ga bo zagrabila brazilska nevihta, toda namesto tega beži pred mlačnimi kapljami dolgočasnega visokotonskega pršenja kitar.

Do nekakšnega preobrata pride z naslovnim komadom, ki je tretji po vrsti, ko poslušalec končno nima več občutka, da se nahaja na tekmovanju iz soliranja, ko Krisiun začnejo predstavljati svojo obrt na način, zaradi katerega so sploh postali »popularni«. Resničen preobrat pa se zgodi komaj na drugi polovici albuma, z že omenjenim The Sword Of Orion, ki me, mogoče tudi zaradi podobnosti naslovov, na čase spominja na zlato dobo Metallice. Vendar spogledovanje s thrash metalom sploh ni tako nenavadno, saj so Krisiun v preteklosti na svojih albumih že večkrat izdali priredbo kakšne klasike iz hiše Sepultura, ki pa je (žal) na The Great Execution ni.

O všečnosti poskusa uveljavitve v vodah »epskega« death metala mora presoditi seveda vsak poslušalec zase, toda po mojem mnenju ostajajo Krisiun kljub nekaterim ne najbolj posrečenim poskusom na The Great Execution ena izmed vodilnih svetovnih sil (brutalnega) death metala.