Krokus so eden tistih morda nekoliko podcenjenih bandov, katerih albume sem vedno težko čakal. Glede na zelo soliden predhodnik Rock The Block in nekaj izjemnih koncertov, ki sem jih videl, sem nov album Hellraiser kupil takoj, ko se je pojavil na policah. Seveda sem bil nekoliko v dvomih – Hellraiser je po prvencu iz leta 1976 edini album brez Fernanda von Arba, doslej gonilne sile banda. Tako je pevec Marc Storace edini preostali član iz zlatih 80-ih let. Fernanda je zamenjal Mandy Meyer, ki je v začetku 80-ih že koncertiral s Krokus na nekaj turnejah, sicer pa si je kilometrino nabiral v bandih kot so Cobra, Asia, Katmandu in Gotthard.
Že po nekaj sekundah uvodne Hellraiser sem nehal pogrešati Fernanda, zvok kot v zlatih časih (neustavljivo spominja na Long Stick Goes Boom). Album se nadaljuje razgibano – od odličnih heavy killerjev (Too Wired To Sleep, Spirit Of The Night in No Risk No Gain), preko zelo solidnih balad (Angel Of My Dreams in So Long) do dveh izjemnih mid-tempo rockerjev (Hangman in Midnite Fantasy). Rekel bi celo, da je Mandyjev prihod v band razširil obzorja; doslej povsem prevladujočemu heavy boogie rocku v slogu zgodnjih AC/DC je dodal več melodije. Morda je album (14 komadov) nekoliko predolg, zadnje štiri bi zlahka pogrešal.
Ni dvoma, da je Krokus uspel eden najboljših izdelkov doslej, ki se lahko primerja s katerimkoli starim albumom, razen morda z Metal Rendez-Vous in Headhunter. Obvezen nakup za vse Krokus fane.

Matija G.