Lacuna Coil, ki bodo prihodnje leto obeležili že 20 let delovanja, so slab mesec nazaj izdali osmi studijski album Delirium. Sama sem jim večkrat prisluhnila v času albumov Karmacode in Comalies, ko so se zelo trdno držali gothic metala oz. rocka. Iz ponavljanja jih je venomer reševal Andrea Ferro, ki na vokalih dela družbo Cristini Scabia. Sledeče tri albume pa sem le bolj na hitro povohala in tako izpustila oz. bolj slabo spremljala njihov prehod v bolj alternativne in moderne rock/metal vode.
Delirium tako z naslovnico kot imenom samim razkrije del tematike albuma. Glavna nit je norost, ki se dogaja znotraj zidov psihiatrične bolnišnice, tista bolj skrita tema, bistvo, s katerim se zasedba spopada v besedilih, pa so »strahovi, grozote s katerimi se vsakodnevno srečujemo, ko raziskujemo neznano, v upanju, da bomo nekega dne našli rešitev, zdravilo«. Kot je povedal vokalist Andrea Ferro, je vsak komad soba, v kateri je pacient z drugačno boleznijo. Realno gledano pa so se pri vsakem komadu osredotočili na drugo norost, izkušnjo, s katero se srečavamo vsakodnevno. Lacuna Coil so se dobro posvetili tematiki in tudi sebe oblekli v nove »psihiatrične« uniforme.
Če pogledamo album kot celoto, bo za nekatere še vedno to tisti prevečkrat poslušani alternativni rock, ki ga nekateri označijo celo za pop. Drugi, ki pa bolje poznate in spremljate skupino, boste opazili kar nekaj sprememb. Prva je ta, da Andrea verjetno v celotni diskografiji ni tako ekstremno (v smislu growlov) sodeloval pri komadih. Druga pa je ta, da so nekateri komadi zelo »poskočni«, groovy, na momente celo pričakujemo ali slišimo breakdown in avtomatsko pomigamo z glavo.  Za to so krivi tisti glavni single komadi, ki so pri nekaterih vzbudili veliko zanimanje – in tudi postavili album na tako visoka mesta, kjer se trenutno nahaja na svetovnih glasbenih lestvicah. Prvi je že otvoritveni The House Of Shame, ki je v meni vzbudil nekakšno željo po poslušanju banda na odprtem festivalu. Komad je res odlično narejen, z vsemi odmevi, odličnim globokim basom ter izmenjavo na vokalu. Na sredini nam komad postreže z breakdownom in vmesnim počasnejšim delom, ki me je precej presenetil in pričakovala sem res odličen album poln sprememb. Druga pesem, Broken Things, nadaljuje v presenetljivo odličnem stilu in nam ne pusti spati. Kljub temu, da je vokalno komad sestavljen precej klasično, je tokrat zasedba več časa očitno namenila glasbeni podlagi, ki je bolj močna in raznolika. Naslovni komad Delirium je vrnitev v stare gothic čase skupine in mene osebno ne pritegne. Preveč ponavljanja in premalo dogajanja v komadu privede do dolgčasa. Melanholija sledečih Blood, Tears, Dust in Downfall pašeta predvsem v deževnih dneh, dodatno energijo pa dobimo od Take Me Home. Zanimivi ritmi in predvsem uravnoteženo izmenjavanje vokalistov je tisto novo ali prej zgolj občasno, vendar več kot potrebno za dodatne točke pri poslušalcu. You Love Me 'Cause I Hate You je zopet bolj primeren za melanholične, depresivne dni, zato tega raje kar izpustim. Ghost In The Mist pa je več kot potrebna moderna doza adrenalina in tistega, česar bi želela bolj pogosto v bodočih izdelkih. Verjamem, da je nekaterim všeč melanholija in depresija gothic metala, meni pa večkrat bolj paše primerna mešanica obojega – tako melanholije kot trših in hitrejših ritmov. Pa smo na polovici albuma – pri kar štirinajstih komadih ima album predvajalni čas zgolj 45 minut. Zaradi počasnih komadov je včasih kar težko prisluhniti ploščku v celoti. My Demons nas ponovno popelje rahlo nazaj, v tisto prijetno poslušljivo obdobje alternativnega rocka. Izmenjavanje vokalov, korektna glasbena podlaga, poslušljivo. Pa smo tam. Do konca je ostalo še pet komadov, ki so vsi precej enolični oz. bolje rečeno podobni predhodnikom. Le zadnji, Bleed The Pain, je pozitivna sprememba, željna poslušanja. Tokrat glavne vokale zopet prevzame Andrea, Christina pa se mu pridruži le pri refrenu. Nekateri so ta album označili za nu-metal, ga primerjali celo s Korn. Meni osebno to sicer ne drži, presodite sami. Sama bi ga označila kot klasičen Lacuna Coil album z ravno dovolj novostmi in ravno dovolj odličnimi komadi, da lahko rečem, da je vreden poslušanja. Melanholijo je skupina skoraj že pustila za sabo, pa vendar brez nje verjetno nikoli ne bodo preživeli. Dodatne točke pa, kot že rečeno, prinese val modernih vložkov in večja usmerjenost na glasbeno podlago.