Žalostno. Zares žalostno. Kako je lahko skupina, ki je s prejšnjim albumom dokazala ogromen potencial za razpoznavnost na sceni, razpadla med snemanjem te plošče? Še zdaj težko verjamem po tem, ko sem slišal zadnji album, Stormchaser. Sicer Light This City (LTC) na začetku ni tako dobro kazalo. Prvi album The Hero Cycle (2003) je izšel ravno takrat, ko je zavladal metalcore. LTC nekako niso imeli šans. Pa tudi album je bil vse prej kot dober. Le dve leti za tem se je za skupino malce bolj odprlo z albumom Remains Of The Gods, ki še vedno ni bil dovolj, a so že obetali s tem, ko so jih mnogi primerjali z The Black Dahlia Murder. V ospredje pa so prišli tudi zaradi ženskega kričečega vokala. S tretjim albumom Facing The Thousand se je vse spremenilo. LTC so poželi ogromno pozitivnih kritik. Predstavljali so tisto, kar je danes v melodičnem death metalu redko; agresivnost tipa At The Gates in obilo melodičnosti.
Stormchaser je logično nadaljevanje Facing The Thousand oz. nadgradnja. LTC so ostali melodični in brutalni, a poskušali so več. Še vedno jim lahko rečemo, da so bratci The Black Dahlia Murder, a vseeno so na Stormchaser prisotni tudi elementi thrash/death metala, kar se kaže v skladbah The Collector. Part 1 in Part 2 ter Firehaven, kjer se kot gost na vokalih izkaže Chuck Billy (Testament). Preseneča me dejstvo, kako je skupini ponovno uspelo povezati med seboj toliko agresivnosti in melodičnosti, o kateri skupine, kot so In Flames, lahko le sanjajo. Zelo dober primer za to sta skladbi Beginning With Release in Self Portait. LTC so dokaz, da je švedski melodični death metal zavil v napačno smer z uporabo elektronike in pocukranih vokalov. Tega pri LTC ni slišati. Stormchaser ne dolgočasi niti z enim komadom. Riffi delujejo smiselno povezani, veliko vlogo imajo tudi solaže. Vokal Laure Nichol je brezkompromisen. Ženska res besno kriči, tako da ima Angela Gossow (Arch Enemy) kar dobro konkurenco. Vendar pa Laurine linije bolj kot na Angelo spominjajo na Trevorja Strnada (The Black Dahlia Murder). Težko v bistvu najdem neko šibko točko, tudi če se ozrem na produkcijo, nimam kaj pripomniti. Moderno in jasno.
Nenazadnje, upanje umre zadnje. Tako da upam, da Stormchaser ne bo ostal v spominu le kot poslovilni album LTC, ki dokazuje, da Američani sedaj vladajo na sceni, ki so jo izoblikovali Švedi (ki pa jo sedaj pospešeno uničujejo).

Primož