RECENZIJE

13. 8. 2015
Lindemann - Skills in Pills
Warner Music Central Europe, 2015

Dvojica, ki se je združila pod imenom Lindemann, tako zaradi odmevnosti lastnih imen kot seveda tudi končnega izdelka skupnega dela, ponuja več kot dovolj gradiva za takšno ali drugačno »šank debato«. Če torej še ne veste ali niste želeli vedeti, boste na tem mestu izvedeli od mene, da za imenom Lindemann delujeta dve resnično veliki imeni »metalske« scene. Za instrumentalni del je bil odgovoren gospod Peter Tägtgren (Hypocrisy, Pain), medtem ko je vokale prevzel Till Lindemann, ki že od nekdaj predstavlja misel in glas največjih industrialcev iz Nemčije, Rammstein. Glasbeno je album Skills in Pills povsem enostavna zadeva, in sicer mešanica obeh industrijskih struj, ki ju glasbenika prinašata s seboj.
Kdor torej nekoliko bolje pozna nemške Rammstein, temu bo zaradi podobnosti s Skills in Pills hitro jasno, kaj naj pričakuje. Plošča vsebuje tako bolj počasne, umirjene, že povsem baladne komade, ki v glasnem spominjajo na glasbo Nemcev. Tisti udarnejši komadi pa na drugi strani zaradi bolj ostrih in bolj metalsko obarvanih kitar in melodij dosti bolj spominjajo na Pain, včasih že celo na Fear Factory in bande podobnega kova. Skratka, album vsebuje enajst poznano nalezljivih komadov, ki jih definitivno ni mogoče odpisati kot »pussy« metal, čeprav se vsebinsko dosti vrti ravno okoli te.
In tukaj se bo zagotovo pri marsikomu zataknilo. Kot prvo bodo zagrizeni poligloti imeli več kot samo eno pripombo nad Lindemannovo interpretacijo oziroma izgovorjavo besedil. Trda nemško obarvana angleščina bo pač marsikomu smrdela, čeprav ta ni nič kaj drugačna kot tista, ki jo Lindemann tudi sicer uporablja pri Rammsteinih. Tako kot pri izgovarjanju besedil tudi pri samem petju ne odstopa kaj dosti od svojih tehnik, zaradi česar zveni Skills in Pills mnogokrat hudičevo podobno kot poljuben album od Rammsteinov – izdajo ga le angleška besedila.
Slednja pa so še drugi kamen spotike. Medtem ko sem na spletu bral o tem, da njihov namen naj ne bi bil nič drugega kot samo zbujanje pozornosti in provociranje, saj so besedila preveč direktna, enostavna in zaradi tega že marsikdaj celo vulgarna. A če smo z leti lahko prav tako neposredne in nič kaj prida olepšane besede »Gnoj je zlato in zlato je gnoj.« (S. Kosovel, Kons. 5) uspeli sprejeti v kanon slovenske literature, zakaj potem človek recimo naslednjega refrena ne bi znal interpretirati kot družbeno kritičnega?
I hate my life, and I hate you
I hate my wife, and her boyfriend, too
I hate to hate, and I hate that
I hate my life so very bad
I hate my kids, never thought
That I'd praise abort
Praise abort
(Lindemann, Praise Abort)
Takšnih besedil je na albumu še več kot veliko. Seveda je jasno, da naj bi album provociral in zbujal pozornost, a brez tega bi njegovo sporočilo hkrati doseglo premalo ljudi. Lindemann in Tägtgren dodobra vesta, da ljudje nismo najbolj inteligentni in je določena sporočila treba temu primerno prilagoditi, da dosežejo dovolj veliko maso, ki bi pod črto znala nekaj spremeniti. Pa kaj ni tudi to umetnost: doseči več z manj?

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
14. 10. 2019
Sacred Reich - Awakening
Recenzija
11. 10. 2019
Batushka - Hospodi
Recenzija
8. 10. 2019
Rotting Christ - Non Serviam: The Official Story of Rotting Christ (knjiga)
Recenzija
3. 10. 2019
Ellende - Lebensnehmer
Recenzija
2. 10. 2019
Vulvodynia - Mob Justice
Recenzija
1. 10. 2019
Inter Arma - Sulphur English
Recenzija
27. 9. 2019
Darkthrone - Old Star
Recenzija
26. 9. 2019
Abbath - Outstrider
KONCERTI & FESTIVALI
17. 10. 2019
KoD: Sober Assault, Moshead
Orto Bar, Ljubljana
18. 10. 2019
Black (Metallica Tribute Band)
Max Klub, Velenje
18. 10. 2019
Neuradni 3. rojstni dan Radia Bob – Šujo & Gorjanec DJ Night
Biljardna hiša Ljubljana
18. 10. 2019
Rad Bi Bil Normalen Festival
Ravne pri Cerknem
18. 10. 2019
Gutalax, Spasm, Guineapig
Orto Bar, Ljubljana
19. 10. 2019
Distoržn: Moshead, Obduction, Kholn
TrainStation SubArt, Kranj