Jebemti, NYHC je zakon! Že dolgo nisem tako užival v poslušanju Madball. Nova plošča je kratkorečeno »keep it real hardcore«. Mislim, da sem nazadnje take orgazme doživljal ob Look My Way, kar je bilo milijon let nazaj.
Zakaj tak naval navdušenja? Ker so Madball pač »worldwide hardcore representatives«, vedo, o čem pojejo, nimajo čistih vokalov in emo čupic, imajo udarno in direktno glasbo in sekali so ga na Brutal Assault kot Robert De Niro, ko sem mu strga v Taksistu. Kitarist Mitch v stilu Matta Hendersona ima res dobre in jasne linije, miks punk riffov in žaganja brez solaž pa je tako učinkovit, da si človek misli, kaj sploh kdo rabi več kot prvih nekaj strun in polj na kitarskem vratu. Ne more biti slabo, če ti je ime Mitts – na hitro izgovorjeno zveni kot Mitch in takoj se spomnimo »good ol' days in America« ter Davida Hasselhoffa, ki je bil kul v Baywatch samo zaradi imena Mitch. Ritem sekcija, »portorican mafia« basist Hoya Roc in bobnar Rigg Ross izpadeta kot Joe Pesci in Ray Liotta v Good Fellas, ko pobijata vse, kar diši po pokvarjenih mafijcih ali policajih. In Joe Pesci je zakon, torej je primerjava ritem sekcije z bilokatero mafijsko vlogo tega norca več kot na mestu. Poslušajte kombinacijo treh omenjenih inštrumentov že v komadu We, The People (ustvarjen za čupiranje in skakanje), kaj šele Infiltrate The System, ki seka po duši kot nekdaj Lockdown ali pa Streets Of Hate ali pa The Wall od Agnostic Front. Get ready to mosh! »My Voice Is The Weapon« pravi originalni vokalist in nasplošno karizmatični leader Freddy Cricien, drugače bratranec Rogerja Mireta, žive legende in botra newyorškega hardcora. In Freddy izrablja svoje orožje izredno dobro. Vokal se mu je vrnil v čase plošče Demonstrating My Style. Kar je kul so njegova besedila – direktna, jasna, na trenutke malce klišejska, ampak iz srca in prav čuti se tisti žar, ki je mladeniča dobrih 20 let nazaj spravil »from the streets and into the band to spread the hardcore reality«. Škoda, ker ni plošča daljša, a je vseeno dovolj, da da pravi žar v srcu in duši in si potem spet zarolaš Biohazard, Verbal Abuse, Agnostic Front, stare Madball, Downset, Ryker's itd.
Zdaj pa ploščo na repeat, zvečer pa iz prašne kolekcije potegniti maraton filmov The Godfather, The Bronx Tale, Casino in seveda Good Fellas. Mater, ga seka Joe Pesci! Šus! Hardcore still lives!

Ivan