RECENZIJE

13. 4. 2018
Marax - The Abyss of Illusions (EP)
samozaložba, 2018

Marax so mlada, lani ustanovljena simfonična black metal zasedba, ki domuje v Savinjski dolini. Zasedba je sestavljena iz petih članov, in sicer Anin Astaroth (vokali), Morgoth (bobni), Nord Slayer (kitara), Skalph (bas) in Spirit (violina).

Da je metal nasičen z dotičnim žanrom, je vsem jasno, ki le malo sledijo sceni, kar pa ne pomeni, da se zasedbi in njeni prvi izdaji The Abyss of Illusions ne splača prisluhniti. Prve asociacije vas bodo morda popeljale na izlet po Severni Evropi in vam v zavest priklicale imena, kot so Borknagar, Carach Angren, Cradle of Filth, Dimmu Borgir, Dissection, Emperor ali Old Man’s Child, toda po nekaj poslušanjih boste ugotovili, da ima EP močno neodvisno osebnost in da služijo našteti bandi zgolj kot primerjava in orientacija.

Malo manj kot 20-minutni izdelek, na katerem so intro in 4 komadi, ustvari nekakšno teatralno vzdušje, ki ga zadnja leta uživam v družbi Carach Angren. Pa tudi sicer niso primerjave povsem zgrešene, saj imamo tudi tukaj dostikrat opravka s kompleksnimi strukturami, ki na prvo uho zvenijo povsem enostavne in svojo bit skrivajo pred nepazljivim poslušalcem.

Toda všečnost pričujočega izdelka ne temelji na teh strukturah, temveč na sožitju med golo agresijo in romantičnim vzdušjem. Slednje gradi band z violino, ki proizvaja melodije, na katere bi bil ponosen tudi klasični godalni orkester. Celotni zgodbi so seveda dodane tudi klaviature, ki tvorijo tisto klasično podlago, kakršno vsak poslušalec pričakuje od tega žanra, medtem ko heavymetalske riffaže in clean kitare poskrbijo za dodaten ščepec posebnosti in onemogočajo enoznačno predalčkanje bandovega varovančka.

In tukaj še ni vsega dobrega konec. Vsemu temu se pridruži še ženski harsh vokal, ki se na besedilni ravni poigrava in znotraj komadov preklaplja med angleškim in francoskim jezikom. Za boljšo predstavo naj služi uvod v komad Suicide:

La douleur que je considérais éternelle
Est en train de disparaître
Je ne ressens plus rien
Je suis paralysée par ces pensées meurtričres
Qui me hantent depuis toujours…
Je vais y mettre fin – ŕ jamais
My time has come
To die, to perish, to disappear

Vse do zadnjega »disappear« nam žalostna mladenka z normalnim glasom pripoveduje svojo zgodbo, ki jo v ozadju spremlja napeto vzdušje in se stopnjuje do omenjene točke, na kateri pevka preklopi na harsh vokal in se akcija začne. Igra vokalov se ponovi še enkrat tekom komada in pričakovanja ob zaključnem Resurrection so temu ustrezno visoka. Kaj točno se zgodi tam in kaj vse še ponuja plošček, pa ugotovite sami.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
20. 2. 2019
Haken - Vector
Recenzija
18. 2. 2019
1914 - The Blind Leading the Blind
Recenzija
15. 2. 2019
Inmate - Anarthas
Recenzija
13. 2. 2019
Degress - Imperfect Hell
Recenzija
7. 2. 2019
SkyEye - Digital God
Recenzija
5. 2. 2019
Marax - Dance Within the Flames of Burning Fire (EP)
Recenzija
25. 1. 2019
Glista - Death Machinery
Recenzija
27. 12. 2018
Haiduk - Exomancer
KONCERTI & FESTIVALI
21. 2. 2019
KoD: Morywa, Maskardh, Morost
Orto Bar, Ljubljana
22. 2. 2019
Alter za Matjaža: Tomato Punx, Britof, Underpodngrabn, Beerfits, Jut
Špajz, Slovenj Gradec
23. 2. 2019
Obscura, Fallujah, Allegaeon, First Fragment
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
23. 2. 2019
Carnival of Death Metal Fest: Ater Era, Ursus' Escape, Dark Pools
El Covo de Jameson, Trst, Italija
23. 2. 2019
SkyEye
Mladinski center Brežice
23. 2. 2019
Minotauro – odpade!
Mladinski center Postojna