Marax so mlada, lani ustanovljena simfonična black metal zasedba, ki domuje v Savinjski dolini. Zasedba je sestavljena iz petih članov, in sicer Anin Astaroth (vokali), Morgoth (bobni), Nord Slayer (kitara), Skalph (bas) in Spirit (violina).

Da je metal nasičen z dotičnim žanrom, je vsem jasno, ki le malo sledijo sceni, kar pa ne pomeni, da se zasedbi in njeni prvi izdaji The Abyss of Illusions ne splača prisluhniti. Prve asociacije vas bodo morda popeljale na izlet po Severni Evropi in vam v zavest priklicale imena, kot so Borknagar, Carach Angren, Cradle of Filth, Dimmu Borgir, Dissection, Emperor ali Old Man’s Child, toda po nekaj poslušanjih boste ugotovili, da ima EP močno neodvisno osebnost in da služijo našteti bandi zgolj kot primerjava in orientacija.

Malo manj kot 20-minutni izdelek, na katerem so intro in 4 komadi, ustvari nekakšno teatralno vzdušje, ki ga zadnja leta uživam v družbi Carach Angren. Pa tudi sicer niso primerjave povsem zgrešene, saj imamo tudi tukaj dostikrat opravka s kompleksnimi strukturami, ki na prvo uho zvenijo povsem enostavne in svojo bit skrivajo pred nepazljivim poslušalcem.

Toda všečnost pričujočega izdelka ne temelji na teh strukturah, temveč na sožitju med golo agresijo in romantičnim vzdušjem. Slednje gradi band z violino, ki proizvaja melodije, na katere bi bil ponosen tudi klasični godalni orkester. Celotni zgodbi so seveda dodane tudi klaviature, ki tvorijo tisto klasično podlago, kakršno vsak poslušalec pričakuje od tega žanra, medtem ko heavymetalske riffaže in clean kitare poskrbijo za dodaten ščepec posebnosti in onemogočajo enoznačno predalčkanje bandovega varovančka.

In tukaj še ni vsega dobrega konec. Vsemu temu se pridruži še ženski harsh vokal, ki se na besedilni ravni poigrava in znotraj komadov preklaplja med angleškim in francoskim jezikom. Za boljšo predstavo naj služi uvod v komad Suicide:

La douleur que je considérais éternelle
Est en train de disparaître
Je ne ressens plus rien
Je suis paralysée par ces pensées meurtričres
Qui me hantent depuis toujours…
Je vais y mettre fin – ŕ jamais
My time has come
To die, to perish, to disappear

Vse do zadnjega »disappear« nam žalostna mladenka z normalnim glasom pripoveduje svojo zgodbo, ki jo v ozadju spremlja napeto vzdušje in se stopnjuje do omenjene točke, na kateri pevka preklopi na harsh vokal in se akcija začne. Igra vokalov se ponovi še enkrat tekom komada in pričakovanja ob zaključnem Resurrection so temu ustrezno visoka. Kaj točno se zgodi tam in kaj vse še ponuja plošček, pa ugotovite sami.