»Počasnejši deli so me tokrat pri Marduk dokaj presenetili.«
»Jaz sem zaenkrat tako rekoč še sredi spoznavanja, a se mi album definitivno dopade.«
»Pa kaj se ti ne zdi, da so bobni nekoliko monotoni? Ko začne konkretno po njih udrihati, se mi zdi, da v zadnjih letih vse zveni isto.«
»Jaz sem velik ljubitelj prejšnje plošče Serpent Sermon, kjer mi je predvsem atmosfera zelo všeč. Po mojem mnenju so se Marduk vrnili na pravi način. Frontschwein morda ne zveni kot Opus Nocturne ali Panzer Division Marduk, a je vseeno 'dark, true & evil'!«
»Res je, atmosfera je resnično zelo všečna. Malo me moti le, da album deluje samo kot celota, medtem ko posamezne pesmi nimajo nekega pravega hit potenciala.«

Tako se človek zmoti. In ker smo vsi krvavi pod kožo in ker se tega zavedamo, nam je tudi dopuščeno, da si premislimo. Sploh kadar je govora o glasbenem okusu. No, premislil sem si zagotovo v zvezi z manjkajočim hit potencialom določenih pesmi, saj sem jih po intenzivnejšem in številčnejšem poslušanju našel kar nekaj. Album torej deluje kot celota, hkrati pa ponujajo posamezni komadi izredno visoko mero zabave. Po drugi strani pa si nisem premislil v zvezi z monotonim šusom, ki me je razsvetljujoče zadel z vso svojo mučno/ dolgočasno naravo leta 2008 v živo na Štuku.

Ampak! In ta »ampak« navajam na tem mestu z vso njegovo močjo izražanja nasprotnosti, saj je album vse kaj drugega kot eno samo nabijanje. S tega vidika mi Panzer Division Marduk nikoli ni bil kaj prida všeč, čeprav ga zmeraj rad poslušam, ko se mi pocedijo sline po nečem hitrem in brutalnem. Slednjega seveda tudi v mladem letu 2015 ne pogrešam, dolgo časa sem Frontschwein celo dojemal samo skozi ta že poznani šus, a ploščo odlikuje predvsem njena razgibanost. Na različnih ravneh ponuja album toliko raznolikosti, da če ne bi bil zvok tisti tipični, ki so ga Marduk z Mortuusom na vokalu v zadnjih letih razvili do svojevrstne popolnosti, sploh ne bi vedel, da gre za Marduk. Vojna atmosfera, ki zasedbo nekako spremlja že kar nekaj let, je tukaj – logično – še bolj poudarjena, medtem ko so naslovi, kot so naslovni Frontschwein, Afrika, Wartheland ali Nebelwerfer, pri meni prvič v zvezi z Marduk vzbudili dovolj zanimanja, da sem eno ali dve stvari poguglal oziroma preveril v Wikipediji.

Ker že dolgo nisem poslušal prvih plošč tega, danes že petindvajset let starega banda, sem tudi že nekoliko pozabil, kako zvenijo, zato s polnimi ušesi aktualnega albuma upam zadržano trditi, da gre za bandov najboljši album doslej. Samo poslušajte več kot osemminutni (!) Doomsday Elite, ki mine, kot bi trenil z očesom, pa boste točno vedeli, kaj mislim.