MeduzaleM se opisujejo kot eksperimentalni noise rock band, domujejo v domačem Ankaranu, za tem »morskim« imenom pa stojijo Rok Soczka Mandac (kitara, vokal), Blaž Kocina (bobni) in Manuel Brajnik (bas, sintetizatorji). Medtem ko me je pred prvim poslušanjem nekoliko skrbela oznaka »eksperimentalni noise rock«, me je k poslušanju pritegnilo promocijsko besedilo, ki pravi, da »naj bi album vseboval veliko mero erotike, hororja in zgodb o duhovih v na novo izumljeni metalski preobleki.« In tako sem se vrgel v morje, da odkrijem Tretjo nogo.

Že prvo poslušanje je razkrilo, da trojica MeduzaleM ni preveč agresivna pri uporabi noise elementov, medtem ko je eksperimentiranja nekoliko več. Toda pri tem trojica ne postane »zatežena« ali »težka«, temveč je tudi skozi svoje eksperimente večji del tekoča in nalezljiva, torej enostavna za poslušanje. Vir navdiha zasedba jasno črpa iz 90. let prejšnjega stoletja, pri čemer se lahko poslušalcu med posvečanjem recenziranemu albumu pred duhovnim očesom rišejo povezave z bandi, kot so Faith No More, Nirvana z albumom In Utero ali Rage Against The Machine. Prva dva banda pričata torej o vrsti eksperimentiranja, medtem ko je slednji garant za groove. In če dodamo še različne efekte, ki jih proizvaja Manuel s svojim sintetizatorjem, ter zvok galebov, ki nas med komadom Doglover ponese neposredno nad morje, je približno orisana glasbena širina, ki jo ponuja La Terza Gamba.

Kdor pozna prvenec The Art Of Suspended Judgement, torej že ve ali vsaj močno sumi, da se oba albuma v marsičem ujemata. Med drugim je band ponovno na konec postavil najdaljši, najpočasnejši in najtežji komad. Na La Terza Gamba je to pesem Ringu, pri kateri je velik poudarek na raznolikem vokalnem izražanju, ki s tega vidika nekako povzame celoten album. Če si boste po tem komadu rekli, da želite več, potem so MeduzaleM zagotovo za vas.

Osebno pa bi najraje izpostavil osrednji komad Erotomaniac. A ne zaradi njegovega opolzkega naslova, temveč enostavno zaradi udarnega catchy ritma, ki te kar sili k miganju. Nič preveč drugačen ni naslednji komad Long Nose, medtem ko me Midget, prvi single albuma, vedno znova prepriča z uvodno temačnostjo, ki se nato sprevrže v groovy Faith No More rock z vokalno podporo v slogu Marilyn Mansona.