Monachus je tričlanska zasedba iz Gothenburga, ki pod tem imenom deluje od leta 2010. Pred tem so glasbene stvaritve ponujali v bandu Icos (2001–2009), kjer so se s prvega bolj hardcorovskega albuma (Walk with Me) nato vse bolj spuščali v zvokovno mešanico elementov doom in sludge žanra; šele s sedajšno skupino (Monachus) pa so se pravzaprav razvili v tisto, kar so si sami želeli. Po prvencu, ki je bil izdan leta 2011 (Out of the Blue), so letos izdali še nov album (Below). Za celotni dizajn je poskrbel Alex CF (vsestranski umetnik, ki npr. stoji za že razpadlima projektoma, kot sta Fall of Efrafa in Momentum, trenutno pa je kot frontman član skupine Light Bearer), ki se je udeležil tudi kratke turneje po osrednji Evropi, kjer je poleg Monachus in Light Bearer nastopala še zasedba Orhorho (bivši Gottesmorder).
V uvodnem komadu nas plošček popelje v prepletanje psihadelike z nekako umirjeno konotacijo sludge žanra, a skupaj zajeto v močne basovske riffe. Ta nit pa se naprej še razvija. V spremljavi občasnih bobnarskih koračnic, ki se na trenutke spreminjajo v zlobnost psihedelične zmesi, drugič v mogočnost težkih riffov, nato skupaj z delci doom občutja potujemo skozi celotni album. Z naslovom Below ima skupina v mislih predvsem nekakšen temeljni pomen vsega, kar nas vsakodnevno obkroža. Navdušljiva posebnost je vokalna raznolikost, saj se od sludge/hardcore kričanja razpenja skozi clean vokale vse do psihedeličnih zavijanj. Spoznanje, da so navdih črpali pri popularnejših imenih sludge scene (kot sta Mastodon in Kylesa), je dokaj preprosto, a po drugi strani tudi krivično; so delci, ki se slišijo podobno, a razvoj in (uspešna) eksperimentiranja odnesejo melodije v povsem druge ozire. Album vseskozi ostaja v oklepu ambientalnega varstva in se na nobeni točki ne spusti v hitrejši tempo. Slednje je malenkostna šibkost ploščka, a v celotni shemi (z dolžino 38:47 min) deluje celovito in s samosvojo strukturo poslušljivo, kot nadaljnje pa bi napram predhodnim oznakam še najlažje nadomestil z opisom psihedelično post-metal doživetje.
Album Below zatorej ni izdelek za širno populacijo, čeprav si želi ponuditi glasbeni užitek obširnejšemu občinstvu. Počasnejša struktura in bolj ambientalen pristop izražata homogenost članov, ki so glasbeno povsem dozoreli, in to tudi priča o dozorelosti izdelka, kar Below zagotovo je. Delno razočaranje je namenjeno predvsem temu, da se je njihova turneja izognila Sloveniji in včasih nostalgičnemu pomanjkanju »prekinjanja« s hardcorovsko natempirano udarnostjo (s kakršno so krasili izdelke v prejšnem bandu), ki bi albumu pridala končni kos sestavljanke za vrhunski izdelek; ali pa je to le načrtovana struktura, ki se bo nemara v dir spustila šele v bodoče?