Mork je norveška black metal zasedba, za katero trenutno stoji samo še eno ime, in sicer Thomas Eriksen. Kratek čas je omenjeni možakar sodeloval z Lucassom na bobnih, a ti časi so že dolgo mimo, tako da so dejansko vsi studijski albumi iz hiše Mork izšli kot izdelek enega samega človeka.

Tako seveda tudi recenzirani EP, ki je ugledal luč sveta konec novembra lanskega leta. Polvečerec Pesta vsebuje štiri komade, od tega enega novega, eno priredbo in dva live posnetka. Začne se z naslovnim komadom, ki z več kot sedmimi minutami premore najdaljšo minutažo tega izdelka. Pesta s svojim umazanim, a kljub temu razločnim zvokom, časti čase starošolskega black metala, kakor je to značilno za Mork na splošno. Gre za nekakšno mešanico black metala iz hiše Darkthrone (ni čudno torej, da ga Fenriz tako zelo hvali), Taake in Burzum, v dotični maniri pa ponuja komad omenjenim bandom ustrezno melodiko, surovost in nalezljivost. Kljub ne najbolj čistemu zvoku je bas kitari ponujenega dovolj prostora, da se dodobra sliši njen groovy ritem, ki tvori antipod turobnemu in trpečemu kriku. Osnovni riff je razvlečen preko več minut, zaradi česar je dodatno podčrtana depresivna nota.

Turobni oblaki se nekoliko razblinijo z zanimivo priredbo komada Valen od Burzum. A priredba ni toliko zanimiva zaradi izvedbe same, ki temelji na akustični kitari in clean vokalu, temveč zaradi okoliščine, da je osredotočena samo na osrednji del skoraj 10-minutnega komada, ki na Pesten ne doseže niti štirih minut. Z live izvedbama komadov En sti inn i Remmendalen z albuma Isebakke ter I Hornenes Bilde z albuma Eremittens dal pa se Thomas Eriksen dodatno pokloni tradicionalnemu norveškemu black metalu in vsem tistim, ki nis(m)o najbolj vpeljani v njegovo delovanje, ponudi dober vpogled v to, kako zvenijo Mork ali black metal iz Norveške na splošno.

Kdor si torej želi krajšati čakanje na nov, peti studijski album Katedralen, ki je napovedan za mesec marec letošnjega leta, mu bo Pesta dober spremljevalec na tej poti.