Morywa je mlada progresivna/djent death metal zasedba iz osrednje Slovenije, ki je ugledala luč sveta leta 2013. Po nekaterih kadrovskih spremembah je nato band že takoj v naslednjem letu začel z resnim delom na lastnem materialu, ki je bil sprva slabi dve leti predstavljan na manjših odrih v živo in nato v letošnjem letu s prvim studijskim albumom v žepu celo na našem največjem metalskem festivalu Metaldays. Okoli omenjenega albuma bo tokrat tekla beseda.
Kot sem se v preteklosti lahko vsakič v živo prepričal o tem, da je glasba iz hiše Morywa izredno nalezljiva, tako se mi je pri priči v spomin vtisnil tudi bandov prvenec. Štancarski djenty ritmi so glavni razlog za to. Če se zdaj morda sprašujete, kako zvenijo djenty ritmi, lahko o tem malo pogooglate ali pa si pomagate s primerjavo, ki meni vedno znova zaposluje misli, ko iz zvočnikov prihaja Vamana Ira. Skratka: predstavljajte si kitarski zvok v komadu Roots Bloody Roots legendarnih Sepultura, medtem ko se ritem tega komada križa z ritmom komada Gaga People slovenskih industrialcev Noctiferia. In ker Peter uporablja osemstrunsko kitaro, je zvok temu primerno že v osnovi dovolj globok. Skladno s pretežno enostavnim kitarskim ritmom tudi bobnar Luka v glavnem sledi enostavnim štancarskim ritmom, ki jih nekje iz ozadja podpira tudi Matic na bas kitari. Nekoliko bolj deathmetalski ekskurzi, kakršnim smo priča recimo med Fracture ali »najhitrejšim« Goddamned, pa dajejo nekoliko več kreativnega prostora še drugemu kitaristu Mihi, s čimer Vamana Ira pod črto ni samo album s tako rekoč enim in istim riffom, temveč ponuja osem srednje hitrih deathmetalskih komadov, ki ne stavijo na hitrost, temveč na že omenjeni groove.
Četverica je torej z Vamana Ira pokazala, da ji ležijo djenty ritmi, medtem ko si osebno za njihov drugi studijski album želim več tistega death metala, ki so ga proizvedli s Fracture. Do takrat pa bom morda tudi našel čas in se pri bandu pozanimal, kaj hudiča so sploh želeli povedati z naslovom albuma.