Našel sem nekaj iz domačih logov, celo iz Tolmina (naključje?). Po krajšem raziskovanju sem ugotovil, da ni to nič novega v smislu osebja in glasbenega stila – prototip Mothermound je band Expulsion, ki je obstajal do leta 2005, nato pa je trio dobil dodatnega člana in spremenil ime. Ohranili so stil, začrtan s predhodnikom, in lani izdali prvenec The Burden of Tomorrow.
Poslušam glasbo in poslušam, a nekako je ne morem označiti s tipičnima stavkoma »To je podobno kot …« ali »Aha, to je kombinacija tega in tega …«. Pesimist reče: »Torej so tako slabi, da ne moreš napisati niti stavka o njihovi glasbi?« Optimist mu odgovori: »Band ima svoj lasten zvok, ki ni neposredna kopija ničesar, zato je težko pisati o primerjavah.«
Ne glede na to, kako vidite isti kozarec s pivom, ki sega do polovice kozarca, se vsi strinjamo, da je slišana glasba zmes mnogo različnih vplivov. Band sam se označuje za progresivno mešanico doom in death metala s ščepcem rocka. Aurora Awaken mi pravi prej nasprotno; akustični uvod s flavtami in logično folkmetalsko nadaljevanje pesmi mi v spomin takoj prikličeta palčke, ki v čarobnem gozdu plešejo okoli ognja. Potem pa je tu še melodična death metal komponenta in, zadnje čase zelo popularna, »moda« mešanja čistih in death vokalov (veliko bandov je od začetka prisegalo le na death vokale, na novejših albumih pa so ti prepustili levji delež čistim; le poslušajte zgodnje in novejše albume skupin, kot so Wintersun, Ensiferum, Insomnium, Catamenia …). V določenih momentih je spreminjanje stila petja zelo posrečeno, saj nedvomno čisti vokali dodatno poudarijo melanholične melodije. Sem pa naletel tudi na trenutke, kjer se mi uporaba čistih vokalov ni zdela smiselna.
Produkcijsko je album posnet v stilu Opeth – Orchid. Ne vem zakaj, ampak če pozabim na seciranje posameznih pesmi in, še podrobneje, njihovih odsekov, je celoten zvok neka slovenska orhideja. Zvok kitar, kombinacija čistih in death vokalov, izmenjava počasnih, tihih, akustičnih delov z agresivnimi kitarami, progresivni in melodični elementi … Skratka, ko sem se poglobil v glasbo, sem končno videl vzporednice. In s tem zadovoljil vse pesimiste, ki so iskali podobnosti. Še kost za optimiste: preveč je rokerskih vplivov in pojavljajo se celo ženski vokali (npr. The Path I Cross, Curtains Fall), zato hkrati obstane argument o lastnem zvoku.
Zaključil bi s povabilom, da si vzamete vsaj nekaj minut svojega življenja in daste priložnost albumu, saj se sliši, da so vsi glasbeniki talentirani in vedo, kaj delajo. A če vas po defaultu moti čisto petje in koktajl več stilov, potem boste razočarani.