Kje naj sploh pričnem? Nemški black metal akt Nargaroth je po izvrstnem Semper Fidelis iz leta 2007 končno izdal nov album. Priznam, težko sem ga pričakoval, ampak tega, kar sem dobil, si nisem predstavljal niti v sanjah. Ko sem (in verjetno pri tem nisem sam) bil mnenja, da je Kanwulf (gonilna Nargaroth sila) že doživel svoj zenit nekje v preteklosti, udari Jahreszeiten in okrona njegov opus na način, ki je nepredvidljiv, poetski in enostavno »živ«.
Naj najprej malo zaidem: black metal je primarno ideja; tako kot je ideja Nietzschejev nadčlovek. Ideja, ki ostaja takšna zaradi nezmožnosti uresničitve v človekovi realnosti. Z albumom Black Metal Ist Krieg je Nargaroth pred leti dreznil v osje gnezdo. Black metal, ki govori o black metalu se je izkazal za nekakšno tabu temo. Čemu, se sploh ne bom pretvarjal, da razumem. Karkoli že predstavlja Kanwulf kot oseba in si o njem mislim(o), tu ni važno; in zaradi takšnih čimbolj nepristranskih stališč se bom poizkušal tule odvrniti od slavospevov kakršnekoli vrste.
Torej, Jahreszeiten (letni časi) vsebuje štiri komade in prolog, konča se po malo več kot eni uri. Lahko rečem, da to za Nargaroth ni nič novega. Album je konceptualen in govori o ... hja, letnih časih kot prispodobi za medčloveške odnose. Tako sta pomlad in poletje razgibana tako tematsko kot strukturno, medtem, ko je jesen dolg, dolg komad, prežet z ambientom, zadnji komad zima je pač black metal kot black metal. Takole se vse skuaj res ne sliši revolucionarno, a naj se spustim malo globlje; za začetek vse od prvega rifa pomladi. Kar je bilo že po prvem poslušanju za pričakovati, se je zgodilo. Internet je v dnevih od izida preplavil cunami žolčnih izlivov glede tega riffa. Da, vesel je. Zelo vesel. Plesoči. Prežet s tradicionalnim nemškim melodičnim patosom. Je kot nekaj za na Oktoberfest. Ali kot nekaj iz le-tega. Ampak ravno to zgražanje potrjuje zgoraj opisano tezo, da je black metal ideja. Ideal, če hočete. Kjer je ideja, ki presega človeka, tam je tudi človeška interpretacija. In kjer je človeška interpretacija so tudi posameznikova hotenja, izkušnje, temperament, itd. In v luči vsega tega lahko rečem zgolj to, da ima Kanwulf jajca in srce na pravem, ter zelo živem mestu. Šele, ko se je na Semper Fidelis dokončno sprijaznil s tem, da je zgolj človek, je na Jahreszeiten lahko zares zaživel. In predstavlja sovojo idejo. Da, idejo black metala. In tudi idejo življenja, oziroma z drugimi besedami: poezijo v najširšem pomenu.
Kakorkoli, vse to na stran, onstran konceptov, osebnega zorjenja in filozofije, je moč na tem albumu zaslediti nekaj mogočnih tektonskih premikov, ki posredno še potrjujejo zgornje teze. Prvič: na Jahreszeiten imamo bas kitaro, kar je v primeru Nargaroth ... no, obrv dvigajoče. Pozitivno. Zadeva, kot smo spoznali, dejansko doda k globini glasbe in v nasprotju s Semper Fidelis, je Jahreszeiten užitek poslušati tudi na boljšem zvočnem sistemu. Drugič: produkcija, ki je še vedno umazana in Nargarothovska, a mastering je tokrat res soliden in albumu s te plati ne očitam drugega kot mogoče za spoznanje preglasne bobne. In še to res za spoznanje. Tretji očitni napredek so solo vložki! In to izjemno kvalitetni ter na mestu. Kanwulf je resnično izboljšal svojo tehniko igranja. Četrtič: ni več tako očitnega Burzum vpliva, kar je sveže, zaželeno in – v kontekstu tega albuma – ni pogrešano. In zadnjič: bobni. Ne vem kako in kje je Kanwulf dobil to zver v Nargaroth, ampak ta hitrost bas bobnov ... to noro neprestano, že boleče menjavanje ritmov, ki niti enkrat na vsem albumu ne udari mimo ali se približa samonamenskosti. Ko na primer pri Sommer (Poletje) devet minut poslušamo ne prehiter bobnarski groove, iz nenada udari takšen dvojni bas, da se zbojim za zdravje ljudi okoli sebe. In prvobitno ter namensko strukturo stvari v okolici.
Neglede na vse povedano, po čemer bi bilo moč sklepati, da je Jahreszeiten nekakšen progresiven black metal, to ostaja še vedno stari, dobri (ok, to je vprašljivo) Nargaroth. Dolgi riffi, načeloma neponavljajoče se strukture v skladbah (torej zaporedje rifov: a, b, c, d, e,(a)... no, pri Nargaroth smo že slišali desetminutne skladbe s takšnim zaporedjem riffov), kričeči vokali, lirska besedila, žile parajoče kitarske linije. Nekatere skupine se po letih in letih delovanja začnejo vračati h koreninam, nekatere gredo v popolnoma nove smeri, neketere pa se dopolnjujejo, se razvijajo, ampak nikoli zaradi razvijanja samega.
Za konec moram reči še kakšno stvar o kompoziciji. Kanwulf je v glasbi mojstrsko upodobil občutja letnih časov, a ne samo na ravni posameznih skladb. Proti koncu pomladi imamo že zametke občutja poletja, v drugi polovici poletja imamo zametek jeseni itd. Razen zime. In zakaj ni v zimi motiva pomladi? Zato, ker to ni folk metal, kjer je vse krožno. Black metal ne pozna zlate dobe človeštva. In (tudi) zato je zima njegov arhitekt. Nargaroth tu niti ne govori o letnih časih, ampak so le-ti prisopodoba za medčloveški odnos. Odnos do osebe, ki ti je blizu. Ko v razmerju nastopi dokončna black metal zima, ni več vrnitve v pomlad. Winter ima na albumu neko prav posebno mesto. Roko na srce, zadeva se čuti(!) kot nekaj iz De Misteriis Dom Sathanas albuma legendarnih Mayhem. Prvič v življenju, da slišim nekaj kar cilja na isto občutje in ne kloni pred to monumentalno ploščo. Winter je pravzaprav šestnajst minut pravega black metala in s tem ne mislim, da prejšnji trije komadi niso ... Ampak intenzivnost, hladnost, nepopustljivost ... prek ležerne pomladi in lahkotnega poletja, prek melanholične in z ljubezenskimi sokovi prepojene jeseni, Winter predstavlja končno postajo v potovanju do sočloveka in black metala samega. In tu smo spet pri Nargaroth black metal samonanašalnosti, le da je ta tokrat tisočkrat bolj prefinjena, kot kadarkoli prej.
In za konec še nekaj. Kaj definira umetnino? Kot najbolj splošen odgovor bi dejal, da večplastnost določenega dela. Prodornost, artikuliranje in spraševanje na čimveč ravneh in sferah človekovega delovanja in mišljenja. In če kaj, Jahreszeiten je eden izmed najbolj večplastnih albumov, kar sem jih slišal v življenju. Verjetno celo najbolj. Poln presenečenj, glasbene in besedne kvalitete, ter brezkompromisen. Glede na vse to mirnega srca izjavljam, da je Jahreszeiten black metal album leta. Seveda je vse odvisno od okusa, ampak teme, ki jih ta izdaja odpira so enostavno preveč univerzalne in preveč čutne, žive, da bi lahko šel mimo njih. Mojstrovina black metala in krona Nargaroth opusa.
Priporočam v teh jesenskih dneh, ob steklenici dobre pijače in z obilo časa za avtorefleksijo.

Davorin