Neige Éternelle je francosko in pomeni „večni sneg“. Hladen kot njihovo ime pa je tudi black metal, ki ga band sedaj preigrava že dobrih pet let od ustanovitve. V tem času je band izdal demo Forêt Nord-Côtière, pred prvencem Neige Éternelle pa je izdal še posnetek v živo, kar dandanes sploh ni tako redko, saj se bandi zaradi pomanjkanja sredstev večkrat odločijo za poceni snemanje v živo in tako pri najbolj zagretih oboževalcih nekoliko potešijo nestrpnost pred izdajo pravega albuma. Sicer pa natančnih okoliščin okoli izdaje prvega celovečerca kvarteta iz Kanade ne poznam, sem se pa zato toliko bolje poglobil v glasbo na njem.
Objektivno gledano so Neige Éternelle naredili vse „po pravilih“, se tako rekoč do potankosti držali definicije pisanja surovega in zloveščega old school black metala, začinjenega z dobro mero melodičnosti, a rezultat me kljub temu ni povsem prepričal. Morda so se preveč držali „črke zakona“ in tako enostavno pozabili vložiti več lastne duše in identitete, saj so kitarske linije in bobnanje dokaj predvidljivi. Morda moti dejstvo, da se je band premalo poslužil različnih efektov na kitarah in vokalu, saj vsi komadi zvenijo dokaj podobno in čez čas pričnejo dolgočasiti. Morda album enostavno ponuja premalo variabilnosti in drugačnosti, saj po koncu v ušesih ne odmeva nobena melodija, noben riff. Morda pa sem kriv tudi jaz in mi kanadsko razumevanje black metala pač v osnovi ne ustreza – čeprav sploh ne morem trditi, da Neige Éternelle v kateri koli točki zvenijo kako drugače kot klasični evropski black metal.
In tako bom spet zaključil z besedami o solidnem albumu, ki si (mora) svoj prostor pod črnim soncem deliti z mnogimi drugimi albumi. Daleč od „slabo“, a tudi daleč od „vrhunsko“.