Wulf z neverjetno marljivostjo že četrto leto zapored nadaljuje z izdajanjem studijskih albumov (v kolikor se njegovi trije Dešifrirančki, ki so nastajali v letih 2012 in 2013, smejo razumeti kot en album). Očitno je dosti enostavneje pisati in proizvajati glasbo, če je glasbenik odvisen le od lastne kreativnosti in se mu ni treba nenehno usklajevati z drugimi člani banda, ki so temu manj predani – kar se pogosto zgodi, kadar se pravi band razvije iz projekta enega glasbenika.
Neurotech torej nima te težave, in v kolikor Wulf ne bo več imel ambicij predstavljanja glasbe v živo, je to del banda, ki bo ostal zakopan za zmeraj. Z njim vred pa tudi dobršen del metalskega izraza v njegovi glasbi. A to ni nič novega, o tem sem pisal že v začetku leta v zvezi s singlom The Elysian Symphony. Kar me je pa kljub vsemu presenetilo in do določene mere odvrnilo od pozitivnega vrednotenja albuma Infra Versus Ultra, je med drugim njegova repetitivnost. Očitno je Wulf s predhodnimi izdajami prišel do neke točke, kjer se mu je zdelo vredno se ustaviti, se na tem mestu poglobiti v lastno glasbeno izražanje in znotraj znanega ponuditi še nekaj več. S tem seveda ni nič narobe, toda ko se repetitivnosti, že znanemu in slišanemu slogu, pridruži še pomanjkanje catchy ritmov, ki so Neurotechove izdaje nekako zmeraj spremljali, se poslušalčev interes logično zmanjša. Ko temu dodam še poppish/dance elektroniko, ki je recimo med Unleashing the Dead ali Sacrifice dejansko glavni lajtmotiv, pa tudi osebno pridem do nekih meja, ki jih ne morem kar tako zlahka premagati. In to povsem nenamerno. Poleg tega mi mešanica nežnih/klaviaturskih in ostrejših/kitarskih ritmov tokrat sploh ne ustreza, nemalokrat pa bi si namesto nežnega, elektronsko obdelanega vokala zaželel kakšen krik ali pač nekaj manj petju podobnega (kot recimo pri When the Night Falls).
Glede na prebrane odzive na različnih mestih na spletu, ki vsi trobijo v en in isti rog zadovoljstva, pač moram potegniti črto, da je moja glavna in edina težava z dotičnim albumom žanrska nekompatibilnost s trenutnimi glasbenimi preferencami. Vsi pravoverni ljubitelji elektronike in industriala bodo zagotovo našli dovolj všečnega gradiva.