Band kitarista propadlih Exhumation, Grka Mariosa Illiopolousa, je bil s prvo ploščo Sweet Vengeance označen za dostojnega naslednika At The Gates in plošče Slaughter Of The Soul. K temu pa je mnogo pripomogla predvsem vokalna pošast v obliki Thomasa Lindberga.
Prvenec je bil ocenjen odlično. Descent Into Chaos je uspešno in energično nadaljevanje začetega. Spremembe v postavi so bile nujne, da bi ta band zaživel tudi v živo, se pa tudi slišijo na CD-ju; bobnarja Per Jensena iz The Haunted je nadomestil Fotis iz Septic Flesh, basista Brycea Lecqlerca (zdaj v Dissection) Henric Carlsson (tudi v Cypher System), še vedno pa je kot dodatna kitara talentirani Gus G. (znan iz Mystic Prophecy ali Firewind). Dvojni kitarski melodično brutalni napad je uspel ustvariti nepozabne tone, ki odmevajo tako v hitrih kot počasnih komadih. Solaže so super in upoštevajo tako švedsko šolo kot druge trike. Tole ni kopija In Flames ali Soilwork, ko smo že pri tem. Bobnar Fotis obvlada tako blaste kot up-tempo in tričetrtinske fore, ki so tako značilne za melodic death, seveda pa se ne brani činel, ki jih je tako uspešno uporabljal že v Septic Flesh. Preverjeno predvsem v hitih kot so Being Nothing in Descent Into Chaos. Lindbergov vokal zveni kot malce slabši dnevi At The Gates, saj je malce temneje obarvan, ampak zato še vedno izredno emocionalen in brutalen. Instrumental Solus je odlična stvar za opazovanje vsega, česar so Nightrage zmožni, nato pa se vse uspešno zaključi z Reality Vs. Truth. Besedila opevajo ohlajenost humanosti in kaos, katerega živimo. Kot gost je prisoten Fredrik Nordström na klaviaturah in Mikael Stanne na clean vokalih (hvaležen sem, da jih ni preveč), naslovnico pa je ustrezno in vsebini primerno ustvaril grški umetnik Set H (Heaven Shall Burn, Rotting Christ, Caliban itd.). Let the chaos overrun!

Ivan