Ker skupine Opeth še nikoli nismo omenjali, bom o njih povedal nekaj več.
Gre za švedski death metal band, ki ima korenine v začetku devetdesetih, natančneje v letu 1991, čeprav so Opeth kot skupina delovali že nekaj časa prej, a v popolnoma drugačni postavi. Skupina je leta 1991 razpadla, ko je takratni pevec in ustanovitelj skupine Opeth, David Isberg, povabil Jeffa Brubakerja, da bi kot basist pristopil k njim. Za to pa ni vedel nobeden od ostalih članov in ko je prišel zraven še takratni basist so se do konca skregali in razpadli. Fantje iz takratne skupine so zaštartali nov band “Crowley” in posneli katastrofalno demo kaseto. Opeth je tako začel na novo z dvema članoma, ki pa sta hitro našla somišljenike. Njihov prvi koncert leta 1991 s skupino Therion je bil porazen, igrali so dva svoja komada in skoraj obupali. Nato pa je šlo samo še navzgor. V skupini se je zamenjalo ogromno članov, le David in Jeff sta ostala skupaj do nedavnega, ko se je David preselil v Brazilijo. Pomen besede Opeth v originalu: “Opeth is the City of the Moon “, iz knjige Wilbor Smitha, Fiction. Trenutno delajo na petem albumu “Blackwater Park”, ki bo izšel okrog januarja 2001.
Njihova glasba je popolna: mešanica klasike, jazza in death metala. Produkcija nadpovprečna. Skratka, ena najkvalitetnejših in izvirnih skupin v metalu. Stilsko jih ne morem primerjati z nikomer, ker so edini svoje vrste. Če še niste slišali Opeth, še niste slišali “prave” glasbe!
Still Life, njihov zadnji album, se začne z dvanajstminutno skladbo The Moor. Dvominutni uvod iz nič s temo solo kitare se konča z vstopom akustične kitare, ki zveni … orgazmično. Opeth je band, pri katerem akustične kitare zvenijo božansko. Produkcijsko in tematsko. Komad se nadaljuje z vstopom celotnega banda, in nato še vokalista, katerega vokala ne morem prehvaliti. Ogromno mediger, prepletanj, menjav ritmov, energičnih vokalov … kot se spodobi! Samo prvi komad je sestavljen kot manjša simfonija. Od uvoda do zaključka, z večimi stavki, kot v klasiki. Ostali komadi so popolnoma ista pesem. Omeniti je treba tudi besedila, ki niso napisana kot povsod drugod, ampak v obliki poezije, ki je tudi poglavje zase – mogoče bodo za koga le malo preveč “poetična”. Cdja se ne boste nikoli naveličali. Ne zaradi navdušenosti temveč zato, ker so komadi napisani tako nelinearno razgibano, polni harmonij in ritmov, da boste en komad morali poslušati desetkrat, da ga boste vsaj “približno” spoznali.
Ergo: Opeth, Still Life je popoln album. Pika!