Persefone so album metanoia napovedali že v novembru, in sicer z izdajo prvega singla Merkabah, kot smo tudi poročali. Single je bil zagotovo dobra izbira za promocijo albuma, saj takoj prikaže neverjetne glasbene sposobnosti 20 let delujočega banda iz Andore. Brez nikakršnega dvoma so Persefone med najbolj podcenjenimi aktivnimi skupinami, kar so pa opazili tudi pri založbi Napalm Records. Njihov progressive death metal je mešanica čistih vokalov in growla, umirjenih atmosfer in ostrih, zelo tehničnih ritmov.

Spremljanje teh ritmov je enostavno nemogoča naloga, še tako bolj zahtevno je najti povezovalno nit med vsemi melodičnimi spremembami. Čez celoten album prevladuje občutek neke prežeče, nadnaravne sile, kar se popolnoma ujema s kontekstom njihovih besedil. Band iz Andore išče navdih v spiritualnosti, v raziskovanju človeškega uma in bistva. V besedilih niso nikoli preveč neposredni, temveč z uporabo številnih metafor prepustijo poslušalcu, da si sam ustvari svojo zgodbo in interpretacijo. V album metanoia nas uvede istoimenska pesem, za katero so si Persefone izposodili Einar Solberga iz banda Leprous. Komad se spretno nadaljuje v eno najintenzivnejših pesmi albuma Katabasis, ki je, kar se atmosfere tiče, popolnoma druga zgodba. Katabasis že takoj kaže na spretnosti banda, ki je sposoben ustvariti popolno metalsko zmešnjavo, saj znotraj pesmi večkrat preidemo iz melodije v najbolj grob tehnični death metal. Tudi ritem ves čas prehaja od umirjenega do nečloveških hitrosti ter skupno zmešnjavo le še povečuje. Vse to in še več se nadaljuje tudi v Architecture of the I, le da tu čisti vokali skoraj v celoti izginejo, zaradi česar je prehod na umirjeno Leap of Faith kar (prijetno) šokanten. Na albumu najdemo tudi tretji del intstrumentalne Conciouness (Pt.3), ki nadaljuje glasbeno čarovnijo, začeto na albumu Spiritual Migration. Pesem je tokrat s svojimi preko 11 minutami bistveno daljša od predhodic, če pa bi radi poslušali po vrsti kar eno za drugo, bi si morali vzeti slabih 20 minut. Album se zaključi s tremi deli Anabasis, ki so tudi mešanica vseh sposobnosti banda. Trilogija se začne z umirjenim klavirjem, ki spremlja prav tako umirjen in prijeten violončelo. Ne dolgo zatem se vsa sproščenost prelije v razburkan progresivni in tehnični death metal, vendar je zaključek albuma, ob spremljavi orkestra in zatem še tihega klavirja, zopet lahkoten in sproščen.

Album metanoia je torej v primerjavi s prejšnjimi izdajami veliko bolj zrel. Čeprav je tu bistveno več počasnejših delov s sproščenimi atmosferami, se ti vedno pojavijo ob pravem trenutku in se povsem povežejo v celoto z zahtevnimi, tehničnimi in brutalnimi deli. Zato res ni dvoma, da so Persefone izredno sposobni, tehnično neoporečni, popoln balzam za ušesa vseh oboževalcev zvrsti.