Za to recenzijo sem si naredil načrt v mislih: ker se band promovira kot ekstremen atmosferičen metal (nekaj v tem smislu), sem si predstavljal stil, kot ga preigravajo npr. Wolves of the Throne Room. Glasbo sem želel prikazati kot podobe, ki bi se mi narisale v mislih, ko bi poslušal odtujen atmosferičen metal. Povrhu vsega francoski. Dobil pa sem, na svojo srečo, zanimivejšo varianto. Tej vrsti metala bi dal predpono »avantgardni«. Wikipedia pravi, da je druga oznaka za avantgardni metal tudi eksperimentalni metal, poleg tega pa je to zvrst zelo težko definirati in opisati. Avantgarda je torej vedno dober izgovor, kadar ste v dvomih, kako popredalčkati določen band.
Album sem preposlušal velikokrat, ima dokaj moderen zvok, saj nisem zasledil vpliva stare šole. Največji vtis je name naredil komad Silent. Ne toliko zaradi glasbe, ki je, mimogrede, po mojem mnenju odlična, ampak zaradi sporočila. Med pesmijo se namreč divji tempo ustavi, prevzame nas mir, večnost in nežni mol čiste kitare. Zasanjanost razbije posnetek govora, katerega izvora nisem uspel izvohati. Govor je predolg, da bi ga napisal v teh vrsticah, a na kratko: opogumljajoč moški glas nas nagovarja z »izgubili smo pravo smer…preveč razmišljamo, premalo čutimo…bolj kot stroje potrebujemo človečnost…letalo in telefon sta nas zbližala…sama narava teh izumov kliče po univerzalnem bratstvu in enotnosti nas vseh…borimo se za boljši svet…« Govor se konča z melanholično tišino, ki jo preglasi zvok violine, ki se ji nežno pridruži kitara.
Skladno s sporočilom je na albumu prost pretok čustev, saj smo, kot pravijo, človeška bitja! Prostora je za celoten spekter čustev, od »negativnih« do »pozitivnih« (navednice sem uporabil zato, ker ne verjamem v intrinzičnost čustev – čustvo je »dobro« ali »slabo« glede na situacijo. Če naši predniki ne bi občutili pozitivnega gneva in sovraštva do okupatorjev, bi danes v imenu Kristusa tukaj pisal v nemškem jeziku). Ob pravem času je treba izraziti pravo čustvo. Podobno kot Psygnosis je razmišljal Friedrich Nietzsche; preberite Metamorfozo duha. Jeza, sovraštvo, evforija, veselje, žalost, pomirjenost – vse je prepleteno in povezano. Kot človeška duša in telo. In glasba to uspešno ponazarja. S filozofijo težim, ker je album poln posnetkov, ki človeka spodbudijo k razmišljanju (beri: če ne znate francosko, se nabor uporabnih govorov zdesetka).
Preklopimo iz čustev in filozofije na tehnično stran. Blast beati, globok, močan death vokal ter (predvidoma) nizko uglašene kitare dajejo pravovernim death metalcem razlog za poslušanje. A pravoverce bodo zmotili avantgardni vsadki tipa »death metal-premor-death metal-premor-itd«. Verjamem, da bi marsikdo rad odstranil te premore in spojil dele v logičen death metal komad. A lepota je ravno v teh nesmislih, ki so še kako smiselni in umestni. Novodobcem bi bili všeč še moderni groove elementi. Morda se lahko kdo na ta album poskusi igrati različico pivske igre »let's drink every time Mesuggah's palm mutes«, če je pri osnovni igri obupal. Tudi disharmonij ne manjka. Tisti z glasbeno izobrazbo bi temu rekli zvečana kvarta, v srednjem veku pa všečnemu zvenu rekli »hudičev interval«.
Težko je na papir napisati (ali opisati, če hočete) slišani avantgardni metal. Poskusil sem na najboljši način ubesediti tisto, česar se ne da. Ne potrebuješ univerzitetne izobrazbe, da razumeš to glasbo, prebuditi mora le čustva, ki se skrivajo nekje globoko v notranjosti vsakega od nas.