RECENZIJE

10. 1. 2013
Ragnarok - Malediction
Agonia Records, 2012

Ragnarok so band, ki je začel pisati diskografijo s pagan black metalom in pod to oznako sredi devetdesetih prejšnjega stoletja izdal prva dva studijska albuma Nattferd in Arising Realm. Gre za izredno kakovostna primerka tovrstne glasbe, ki ju pri recenziranju drugih bandov vedno znova rad uporabljam kot primer, kako je treba. Nato so se znotraj banda pričele dogajati korenite spremembe, saj sta ga le malo pred izidom tretjega studijskega albuma Diabolical Age, ki je na glas skandiral najstniško smešne parole »Regie Satanas, Ave Satanas, Hell Satan«, zapustila kar dva ustanovitvena člana. Kljub številnim dodatnim zapletom zaradi menjavanja zasedbe so Ragnarok leta 2002 z In Nomine Satanas kljub vsemu nekako uspeli dokončno oblikovati stil svoje glasbe: hiter old school black metal, brez olepšav s klaviaturami, kar se jim je takrat zdelo celo tako pomembno, da so to poudarili z velikimi tiskanimi črkami na predzadnji strani knjižice.
Od takrat dalje se je njihova glasba razvijala v znanem slogu. Tako recimo na aktualnem albumu ponovno slišimo že uporabljene prijeme, ki segajo celo nazaj do že omenjenega In Nomine Satanas (recimo komad Demon In My View ali Necromantic Summoning Ritual). In tako smo tudi že pri glavni težavi aktualnega studijskega izdelka Norvežanov, ki se jim kljub dolgi zgodovini in sedmim albumom nikoli ni uspelo prebiti med elito ali si vsaj kako drugače dvigniti popularnost in prepoznavnost. Black metal iz hiše Ragnarok je brezkompromisen; ne odstopa kaj dosti od pred desetimi leti zastavljenega okvirja, sodobni trendi prepletanja black metala z recimo black 'n' roll elementi, (psihedeličnim) rockom iz sedemdesetih prejšnjega stoletja ali čim podobnim pa so za band tujke, ki jih predel možganov, ki je odgovoren za umetniško in glasbeno ustvarjanje, ne premore. Toda medtem ko lahko brezkompromisnost razumemo kot pozitivno karakterno lastnost v smislu zvestobe samemu sebi, pa ta po drugi strani od glasbenikov zahteva dodatno dozo ustvarjalnosti. Vsega dobrega in slabega vajeni ljubitelji black metala se ne zadovoljimo več s povprečjem; vsak album mora biti iz določenega vidika presežek, pa naj bo to na mikroravni v okviru bandove diskografije ali na makroravni v okviru celotne scene. A na podlagi v začetku tega odstavka omenjenega ponavljanja lahko sklepamo, da četverici iz Sarpsborga tokrat to ni uspelo. Malediction sicer ima svoje »svetle« trenutke, kot so na primer (Dolce Et Decorum Est) Pro Patria Mori, Dystocratic ali Fade Into Obscurity, kjer Jontho ne drži ves čas enega in istega tempa na bobnih, toda ostali komadi premalo izstopajo iz povprečja lastne zgodovine, da bi lahko albumu pomagali k preboju …

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
16. 9. 2019
Kampfar - Ofidians Manifest
Recenzija
13. 9. 2019
Tryglav - Night of Whispering Souls
Recenzija
12. 9. 2019
Left Hand Path - Left Hand Path (EP)
Recenzija
6. 9. 2019
An Isolated Mind - I'm Losing Myself
Recenzija
19. 8. 2019
Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited
Recenzija
13. 8. 2019
Dekadent - The Nemean Ordeal
Recenzija
2. 7. 2019
The Stone - Kruna praha (EP)
Recenzija
1. 7. 2019
Snøgg - Chhinnamasta
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2019
The Cosmic Dead, Blackoutt
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 9. 2019
Armaroth, Nature, Decage
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
28. 9. 2019
Obnounce, Dark Sphere, Mario and the Chillers
Mladinski center Gornja Radgona