RECENZIJE

10. 1. 2013
Ragnarok - Malediction
Agonia Records, 2012

Ragnarok so band, ki je začel pisati diskografijo s pagan black metalom in pod to oznako sredi devetdesetih prejšnjega stoletja izdal prva dva studijska albuma Nattferd in Arising Realm. Gre za izredno kakovostna primerka tovrstne glasbe, ki ju pri recenziranju drugih bandov vedno znova rad uporabljam kot primer, kako je treba. Nato so se znotraj banda pričele dogajati korenite spremembe, saj sta ga le malo pred izidom tretjega studijskega albuma Diabolical Age, ki je na glas skandiral najstniško smešne parole »Regie Satanas, Ave Satanas, Hell Satan«, zapustila kar dva ustanovitvena člana. Kljub številnim dodatnim zapletom zaradi menjavanja zasedbe so Ragnarok leta 2002 z In Nomine Satanas kljub vsemu nekako uspeli dokončno oblikovati stil svoje glasbe: hiter old school black metal, brez olepšav s klaviaturami, kar se jim je takrat zdelo celo tako pomembno, da so to poudarili z velikimi tiskanimi črkami na predzadnji strani knjižice.
Od takrat dalje se je njihova glasba razvijala v znanem slogu. Tako recimo na aktualnem albumu ponovno slišimo že uporabljene prijeme, ki segajo celo nazaj do že omenjenega In Nomine Satanas (recimo komad Demon In My View ali Necromantic Summoning Ritual). In tako smo tudi že pri glavni težavi aktualnega studijskega izdelka Norvežanov, ki se jim kljub dolgi zgodovini in sedmim albumom nikoli ni uspelo prebiti med elito ali si vsaj kako drugače dvigniti popularnost in prepoznavnost. Black metal iz hiše Ragnarok je brezkompromisen; ne odstopa kaj dosti od pred desetimi leti zastavljenega okvirja, sodobni trendi prepletanja black metala z recimo black 'n' roll elementi, (psihedeličnim) rockom iz sedemdesetih prejšnjega stoletja ali čim podobnim pa so za band tujke, ki jih predel možganov, ki je odgovoren za umetniško in glasbeno ustvarjanje, ne premore. Toda medtem ko lahko brezkompromisnost razumemo kot pozitivno karakterno lastnost v smislu zvestobe samemu sebi, pa ta po drugi strani od glasbenikov zahteva dodatno dozo ustvarjalnosti. Vsega dobrega in slabega vajeni ljubitelji black metala se ne zadovoljimo več s povprečjem; vsak album mora biti iz določenega vidika presežek, pa naj bo to na mikroravni v okviru bandove diskografije ali na makroravni v okviru celotne scene. A na podlagi v začetku tega odstavka omenjenega ponavljanja lahko sklepamo, da četverici iz Sarpsborga tokrat to ni uspelo. Malediction sicer ima svoje »svetle« trenutke, kot so na primer (Dolce Et Decorum Est) Pro Patria Mori, Dystocratic ali Fade Into Obscurity, kjer Jontho ne drži ves čas enega in istega tempa na bobnih, toda ostali komadi premalo izstopajo iz povprečja lastne zgodovine, da bi lahko albumu pomagali k preboju …

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
7. 8. 2020
Iz ropotarnice: Demon - Breakout
Recenzija
5. 8. 2020
Iritator - Drek!
Recenzija
3. 8. 2020
Taake / Deathcult - Jaertegn (split)
Recenzija
31. 7. 2020
Snøgg - Ritual of the Sun
Recenzija
29. 7. 2020
Children Of Bodom - Hexed
Recenzija
27. 7. 2020
Chaos Over Cosmos - The Ultimate Multiverse
Recenzija
20. 7. 2020
Living Gate - Deathlust (EP)
Recenzija
17. 7. 2020
Tristwood - Blackcrowned Majesty
KONCERTI & FESTIVALI
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija
14. 8. 2020
Trnovfest: Motörheadriders
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
19. 8. 2020
Trnovfest: Tomcat
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2020
Breka Fest XIII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje
28. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth, Carnifliate
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana