Najbolj podcenjen heavy metal band vseh časov je po štirih letih premora posnel svoj trinajsti studijski album Army Of One. Ali mu je trinajstica prinesla nesrečo? Po nekaj poslušanjih je jasno, da ne.
Band se je z izjemo bobnarja zbral v stalni zasedbi z zadnjih albumov, kar je slišati na vsakem koraku. Pravzaprav Riot ne ponujajo veliko novega. Riffi, melodije in produkcija so čista Riot klasika z zadnjih albumov. Pa da ne bo pomote – komadi so odlični, Mikeov vokal se mi zdi na vsakem naslednjem albumu boljši. Občutek imam, da so se Riot tokrat še posebej posvetili solažam, ki so ena boljša od druge. Zlasti srednje hitri komadi (Blinded, It All Falls Down) zažgejo z odličnimi riffi in refreni. Čisto me je prevzela polbalada Helpin' Hand z odličnimi menjavami ritma, ostrim riffom in prekrasno solažo v stilu Garyja Moora. Riff hitre The Mystic močno spominja na Angel Eyes, žal pa refren ni na isti ravni. Ena najboljših pesmi je zaključna Darker Side Of Light – skoraj pop metal v stilu zgodnjih Pretty Maids – podobnega komada pri Riot še nisem slišal, pa jih kar dobro, če ne odlično poznam.
Army Of One je kot večina Riot albumov odličen izdelek. Ne v dobrem, ne v slabem ne odstopa od predhodnikov. Še enkrat več je gospod Reale z druščino naredil album zelo dobrih, a za širok krog poslušalcev ne dovolj atraktivnih pesmi. Njegova usoda je precej predvidljiva – Riot fani bodo kot vedno navdušeni, širšega kroga poslušalcev pa album ne bo očaral.

Matija G.