RECENZIJE

12. 4. 2013
Rotting Christ - Kata Ton Daimona Eaytoy
Season Of Mist, 2013

Da so Rotting Christ band, ki takoj pritegne k headbanganju, sem spoznal konec lanskega leta, ko sem jih videl v živo skupaj z God Seed in Cradle Of Filth. Takrat sem tudi prvič dejansko zavedno prisluhnil njihovemu pojmovanju black metala, kateremu sem se pred tem dokaj uspešno, a nenačrtno izogibal. Kot glasbeni navdušenec sem po eni strani zmeraj imel veliko spoštovanja do njihove obsežne diskografije, ki se je je treba lotiti na pravem koncu, po drugi strani pa mi Grčija, razen pogojno Septicflesh, nikoli ni delovala kot metalsko zanimiva dežela. Slednje so Rotting Christ v zadnjih mesecih definitivno popravili.
Dvojica iz Aten se torej po treh letih in zelo dobro sprejetem Aealo vrača z novim studijskim albumom, enajstim po vrsti, ki nosi naslov Kata Ton Daimona Eaytoy (»True To His Own Spirit«). Gre za zanimivo nadaljevanje glasbenega sloga, ki je bil prisoten že na predhodniku, in tako smo tudi že pri prvi »težavi« albuma … za tiste, ki tukaj sploh vidijo težavo, jaz je na primer ne. Mene osebno je aktualni album namreč bolj prepričal kot Aealo. Objektivni razlog za to okoliščino je lahko boljše poznavanje Kata Ton Daimona Eaytoy, subjektivni pa seveda dejstvo, da mi enostavno bolj sede. Rotting Christ so se z »Zvest Svojemu Duhu« nekoliko oddaljili od komadov, ki delujejo predvsem na udarnih riffih, in se osredotočili na proizvajanje atmosfere, katere glavni elementi so zborovsko petje, veličastne klaviaturske melodije in minimalizem. Slednji je tudi ključnega pomena, ko pride poslušalec do točke, na kateri se odloča o uspehu in neuspehu albuma. Dolgoletni oboževalci banda se znajo na tem mestu zmrdovati, ker so iz preteklosti vajeni drugačnih ritmov, nepoznavalci (kakršen sem tudi jaz) pa uživamo ob do sedaj neznanih melodijah. Za navdušenje nad Kata Ton Daimona Eaytoy odgovoren minimalizem v primeru Rotting Christ pomeni torej nekaj povsem drugega, kot kadar je govora o klasičnih black metal bandih. Grka na svojem zadnjem celovečercu prepričujeta s počasnimi do srednje hitrimi repetitivnimi kitarskimi ritmi, ki ves čas dajejo občutek, da nekaj še sledi, da se bo riff tako ali drugače razvil, a dejansko se nič ne zgodi. Ritem ostane enak, repetitivnost pa dodatno podčrtajo v slogu koračnice »štancarski« bobni, ki niso niti preveč osupljivi niti slabi, temveč zliti z duhom albuma.
Za ljubitelje kompleksnosti oziroma dodane vrednosti pa je seveda tudi poskrbljeno. Česar tradicionalni instrumenti namensko ne ponujajo, tega je poslušalec deležen s strani že omenjenega zborovskega petja, na klaviaturah osnovanih melodij in dodatnih (ženskih) vokalov. Iz predvsem slednjega vidika je nujno, da omenim peti komad Cine Iubeşte Şi Lasă. Ta me močno spominja na pesem (Rad imel bi) Jabuko slovenske folk/blues/jazz/rock zasedbe Katalena z enim najbolj zanimivih domačih ženskih vokalov nasploh. Skladba Rotting Christ tako v ušesih odmeva kot nadvse posrečena mešanica dveh navidezno nezdružljivih svetov, česar bi si na albumu definitivno želel še več.
Zaradi celostne obdelave albuma je treba omeniti še minimalistični artwork knjižice v kombinaciji z bogatim in limitiranim box setom, bonus komad Welcome To Hel, s katerim se Rotting Christ glasbeno vrnejo nekaj let nazaj, in zanimiva besedila, ki pa jih moram v prihodnje še v celoti predelati.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
16. 7. 2020
ODPOVEDANO! Kiss
Papp László Sportaréna, Budimpešta, Madžarska
17. 7. 2020
ODPOVEDANO! Dynamo Metalfest 2020
Eindhoven, Nizozemska
18. 7. 2020
Neuromancer, Shadow Universe
Letni vrt Gala hale, Metelkova
18. 7. 2020
Đornata, Hak Attak
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 7. 2020
ODPOVEDANO! Gothoom Open Air Fest 2020
Revištské Podzámčie, Slovaška
23. 7. 2020
ODPOVEDANO! Headbangers Open Air Festival 2020
Brande-Hörnerkirchen, Nemčija