Aurelia je še ena v vrsti black metal plošč, ki se že na prvi pogled (kot tudi drugi in deseti) gre neko »svojo stvar«. Tak je pač trend. Žal večina poizkusov vodenja te »svoje stvari«, ki vključuje podobo, splošne odnose, odpadniški stil, zvok in nepredvidljive strukture, izpade nezanimiva, neživa ideja, ki se je močno porezala na lastnem nožu in potem skozi glasbo vpije: »Glej! Moja Kri! Moja kri!«
Ampak! Sanctus Nex na Aureliji niso pokazali takšnih tendenc, čeprav mogoče obstajajo skrite nekje globoko v zvočnih in idejnih valovih albuma. To je že na prvi pogled skupina, ki bi spraševalca ubijala vsaj s pogledi, če bi se le-ta spozabil, pomislil na zemljo, telesa, znoj, kri, urin in blato, ter vprašal kako velik del rock 'n' rolla čutijo v svoji glasbi. A ker to ni psihopatološki oris določene black metal zasedbe, se raje osredotočim na samo glasbo. Skladb je malo. Trideset in več minutne ter uvod, ki je precej nezanimiv, sploh če veš, kaj pride pozneje.
Kar pride pozneje je sledeče: dvaintrideset minut zelo … nihilističnega black metala. Zakaj nihilističnega? Ker black metal Sanctus Nex ne verjame kaj dosti v black metal zapuščino, oziroma goji do nje precejšen dvom (kar je načeloma precej zdrav odnos). Album je prežet z individualnostjo, nekakšnim samooplojevalnim entuziazmom in čeprav še vedno precej krepko stoji znotraj black metal sfere (tako v zvoku, kot besedi), je prav toliko njen antipod, a o temu pozneje. Nekakšna ambivalentna ironija pa je (kakršna je le-ta zelo pogosto) dejstvo, da album v strukturi, zvoku in ideji tako močno sloni na francoski black metal shizofreno / teološki ekstravaganci Deathspell Omega, da se bojim, da tega albuma ne bi nikoli imeli, če ne bi leta 2004 prej omenjeni Francozi izdali eno večjih black metal umetnin Si Monumentum Requires, Circumpice. Aurelia, ki je izšla leta 2009, je bila po besedah banda posneta leta 2006, kar stvarjenje albuma uvršča dve leti za izidom Si Monumentum … To in dejstvo, da v glasbi Sanctus Nex ni zaznati vplivov poznejših izdaj Deathspell Omega, pa že kar kriči po močnem vplivu tega albuma. Čeprav se zavedam, da takšno pozitivistično iskanje vplivov stoji na precej majavih tleh, v tem primeru enostavno ne morem mimo tega. Vokali, shizofrene strukture skladb in prav takšni »riffi«, eksplicitno religiozna tematika. Žal se v oziru slednje Sanctus Nex ne približajo teološkim diskurzom kakršnih smo navajeni od Deathspell Omega. In zakaj ne? Ravno zaradi individualnosti. Ker lirski subjekt ni »očiščen«, ker se še vedno išče in kot tak ni sposoben doumevati začetka doumevanja Boga. Luči. Satana. Česarkoli že. Karkoli že je / biva na tem individualnem nebu Sanctus Nex.
S tem pa odpiram novo vprašanje. Kaj je razen zvoka tu sploh še black metal? Kdaj se je zgodilo, da je teologija zašla vanj? Ker zdaj, ko je v njem izgleda, da za določene osebe in bande ne obstaja več niti možnost, da bi šla ven. For live! To ni nujno slabo – slab je samo del te ugotovitve: nezmožnost razpusta »religioznega« black metala. Od začetkov black metal gibanja je preteklo mnogo vode in spremembe so logične. Logično je tudi, da se bodo od začetka primitivne tematike (v točno tem primeru izpostavimo black metal tendenco in fetiš: nasprotovanje krščanstvu in drugim oblikam organiziranih religij) razvijale, dopolnjevale na podlagi vsega širokega spektra človeškega znanja, znanosti in vedenja. Do tu je logično. Nekaj nenavadnega pa je na tem, da se je pol obrnil; da ista roka, ki je pričela gasiti ogenj, nanj zdaj istočasno polaga nova drva. Novo vprašanje pa je: ali je ta dvoplastnost, ta trajnost religioznega black metala prav Novi Red. Black Metal svetišče. Trden steber, prav tak kot jih imajo druge religije. V stebrišču religij je to seveda popolnoma možno, a ker gre za idejo (religiozni black metal) v kombinaciji z idejo (tradicionalni black metal) je odgovor praktično nemogoč. Mogoče ne za vedno, a v tem trenutku zagotovo, saj so ideje povedale še premalo, da bi lahko sodili tukaj in zdaj, vzgibi za njimi pa so vse preveč skriti, obskurni in enostavno »underground« … Kar pa je pod črto verjetno dobro. Obstranski glasbeni žanri v takšnih razmerah kar dobro uspevajo.
Aurelio priporočam v poslušanje in (ne predolgo, a precej kvalitetno) branje tistim, ki jih zanimajo zgoraj navedena vprašanja. Glasba sama po sebi je tukaj nekako sekundarnega pomena. Skladbe so namreč večino časa na meji s tistim, kar označujemo z »razvlečeno« in »rado zapade v zvok ozadja«. Nekaj zanimivih pristopov bo sicer omogočilo zadovoljstvo tistim, ki temu žanru že več let aktivno ne sledijo, kakšnega posebnega glasbenega presežka pa – razen v zelo specifičnem, na ideje navezujočem se oziru – ni.

Davorin